Avtomobilov, ki v filmih igrajo bolj ali manj pomembno vlogo, je ogromno. Ne nazadnje smo jih samo v naši rubriki predstavili že krepko več kot 60, pa jih imamo na zalogi še kar nekaj, tudi »kapitalcev«, ki spadajo med najslavnejše v zgodovini. A pri vsem skupaj gre večinoma za avtomobile, ki so v določenem filmu pač odigrali neko vlogo. Zelo malo pa je po drugi strani filmov, v katerih je avto sam po sebi glavna zgodba, je predmet, zaradi katerega so film pravzaprav posneli.
Bržčas najbolj slaven tak avto je tucker 48, film o njem pa ima naslov Tucker: The Man and His Dream (Tucker: človek in njegove sanje). Pri čemer naslov razkrije, da bi bilo nemara pravilneje zapisati, da je omenjena biografska komična drama, ki jo je leta 1988 posnel Francis Ford Coppola, posvečena možakarju po imenu Preston Tucker. A glede na to, da se zgodba vrti okoli njegove želje po proizvodnji avtomobila, tudi zgornja definicija »drži vodo«.
Vložek večji od zaslužka
Naj bo tako ali drugače, film prikaže in osvetli nesrečno zgodbo inženirja iz Detroita in njegovega štirikolesnika, ki se je zapisal med avtomobilske legende. Nesrečno zato, ker Prestonu Tuckerju, velikemu ljubitelju avtomobilov, ni uspelo v želji, da bi Američanom ponudil kakovosten avto. Namesto da bi tucker 48, ki je bil za čase takoj po drugi svetovni vojni v marsičem revolucionaren in so ga takrat razglasili za avto prihodnosti, namreč postal prodajna uspešnica, so ga naposled zaradi različnih izmišljotin, spletk in podtikanj, v katere naj bi bili udeleženi tudi največji ameriški proizvajalci avtomobilov, ki so se bali konkurence, proizvedli v vsega 51 primerkih, v enem samem letu (1948). Kmalu za tem je podjetje bankrotiralo, sedem let kasneje pa je Preston Tucker umrl zaradi pljučnega raka.
Čeprav so kritiki film sprejeli dobro in s pozitivnimi ocenami, ni bil velika uspešnica v smislu visokega obiska in posledično zaslužka, še več, ta je bil celo manjši od proračuna filma (24:19,7 milijona dolarjev). Je pa poskrbel, da je cena avtomobilov tucker 48, ki so bili še vedno bolj ali manj v prvotnem stanju, precej poskočila. Pri čemer je zanimivo, da je izmed omenjenih 51 avtomobilov, ki so jih izdelali, še danes ohranjenih kar 47 primerkov, od tega jih je precej v zelo dobrem, voznem stanju. Za potrebe snemanja si je filmska ekipa pri ameriškem Tuckerjevem avtomobilskem klubu izposodila 21 avtomobilov, ob tem pa so pripravili še tri replike iz plastičnih vlaken, ki so jih uporabili v tistih kadrih, v katerih so avtomobile poškodovali.
Brez avta in denarja
Glavno vlogo Prestona Tuckerja, seveda poleg omenjenih avtomobilov, je odigral Jeff Bridges, idejo za film pa je Coppola dobil že petnajst let pred snemanjem. Takrat je imel željo, da bi nosilna vloga pripadla Marlonu Brandu, s katerim je sodeloval že pri filmu Boter, a se je nato projekt snemanja filma o Tuckerju toliko zavlekel, da je bilo treba poiskati druge rešitve. Seveda pa nikakor ni naključje, da je film posnel ravno Coppola. O njegovi povezanosti z avtomobili veliko pove že njegovo srednje ime Ford, ki ga je dobil zaradi tega, ker je bil rojen v detroitski bolnišnici, ki je nosila ime po ustanovitelju istoimenske avtomobilske znamke Henryju Fordu, obenem pa je ta pogosto obiskoval vaje detroitskega simfoničnega orkestra, v katerem je Coppolov oče igral flavto.
Prav oče je sina Francisa kasneje seznanil s Tuckerjevim avtomobilom, saj ga je tako navdušil, da ga je naročil in vplačal določen znesek, ob tem pa vložil še 5000 dolarjev v njegove delnice. »Spominjam se, da sem očeta vsak dan spraševal, kdaj bo že dobil avto, nato pa mi je po nekaj mesecih ves poklapan obelodanil, da nikdar, saj da 'veliki igralci' gospodu Tuckerju ne pustijo, da bi proizvajal avtomobile. Čeprav je ostal tako brez avta kot brez 5000 dolarjev, kar je bilo v tistem času za človeka srednjega sloja ogromno denarja, ni za to nikdar krivil gospoda Tuckerja,« je v času, ko je film prišel na velika platna, povedal Coppola.
