Ne poletni nalivi, temveč tiste blagodejne, enakomerno padajoče kaplje jesenskega dežja, ki tal ne zbijejo, temveč jih globoko in temeljito namočijo ter botrujejo rosnim jutrom in bolj vlažnim, svežim večerom, prvim znanilcem jeseni. Rastline, vsaj nekatere, utrujene od poletne vročine, se zaženejo v novo rast in zaradi neučakanosti znova zacvetijo, na svoj račun pa pridejo tudi prave znanilke jeseni. Enako kakor pomlad tudi jesen zaznamujejo blazinaste trajnice, ki se prevešajo čez kamenje v nežnih odtenkih rožnate, bele in modre barve, le da je tokrat izbor cvetočih blazinic bolj ali manj omejen na eno vrsto, in sicer na jesenske astre.
NIZKE VRSTE
Zdi se, kot da bi se zgodil čudež, saj se na prej skoraj neopaznih, nizkih zelenih grmičkih začno odpirati za svojo siceršnjo velikost dokaj veliki cvetni koški. Za sajenje na skalnjake običajno izbiramo nizke vrste aster ali nebin, kot so pritlehna astra, alpska astra ali alpska nebina in gorska nebina.
PREZIMNE VRSTE
Vse omenjene astre so prezimno trdne rastline, kar pomeni, da zimo pri nas na prostem preživijo brez težav. Dobro uspevajo le na sončnem rastišču v humoznih, dobro odcednih tleh. So izvrstna paša za čebele in druge žuželke. Če se le da, jih zalivamo pri tleh, saj jih zaradi preobilice vlage rada napada pepelnata plesen.
PISANE CVETKE
Druga skupina rastlin, ki jih septembra lahko občudujemo na skalnjakih, so jeseni cvetoče čebulnice, kamor spadajo razni jeseni cvetoči podleski, jesenski žafran, na senčnatih predelih skalnjakov tudi ciklame in v toplejših krajih zlato rumeno cvetoče šternbergije. Nikakor pa ne pozabimo na večno lepe mačehe, ki ne smejo manjkati na skoraj nobeni gredi. Razveseljevale nas bodo celo jesen in prezimile tudi do pomladi. Posebno trpežne so drobne mačehe, ki se razsadijo kar same.
