Na tržnici v centru Ljubljane se dobijo vse sestavine kmečkega krožnika. Izbira je velika, cene niso pri vsakem prodajalcu enake. Dobro se je sprehoditi in malce raziskati stojnice oziroma trgovine, ki so nekoliko skrite. To, da se pred njimi ne tare vrsta kupcev, ni nujno znak, da je s prodajalno nekaj narobe – veliko je novih ponudnikov, ki v želji, da bi pridobili kupce, akcijsko znižujejo cene, zato se splača preveriti, kaj se skriva v njihovih vitrinah ali na prodajnih pultih.
Za pol kilograma repe boste na osrednji ljubljanski tržnici odšteli evro, enako za pol kilograma kislega zelja (običajna cena obeh je dva evra za kilogram, čeprav nekateri, denimo Kmetija Žabjek, zanju zaračunavajo nekaj deset centov več), za pol kilograma pečenic dva evra in pol, za pol kilograma krvavic tri evre, približno toliko pa tudi za kilogram ajdove moke. Če boste žgance belili z ocvirki, prištejte še približno evro in pol za dvajset dekagramov ocvirkov v masti oziroma okoli dva evra in šestdeset centov, če se boste odločili za suhe ocvirke. Če se boste po sestavine za tipično kmečko kosilo odpravili v center Ljubljane, vas bo solidno obilno kosilo za štiri osebe torej stalo okoli enajst evrov. To je približno štirikrat ceneje, kot če bi si takšen obrok privoščili v kaki srednje dragi ljubljanski restavraciji, kjer bi samo za eno osebo odšteli med 9 in 15 evri. Poleg tega imate, če kupujete sami, prednost, da lahko skrbno izberete kmeta oziroma mesarja, s čigar dobrotami boste nahranili svoje najdražje.
V Maribor po krvavice
Medtem ko sta ceni kilograma kisle repe in zelja v Mariboru enaki kot v Ljubljani, v štajerski prestolnici kupujejo nekoliko cenejše krvavice in pečenice – kilogram prvih stane štiri evre in devetdeset centov, kilogram drugih pa pet evrov in štirideset centov. Cenejša je tudi ajdova moka, katere kilogram stane le dva evra in osemdeset centov. Velike razlike ni niti pri ocvirkih: kilogram suhih stane trinajst evrov, kilogram ocvirkov z mastjo pa šest evrov in devetindevetdeset centov. Na tržnici v Celju ajdove moke trenutno sicer ni v ponudbi, dobijo pa se vse druge sestavine. Na celjski tržnici se zagotovo splača kupiti ocvirke, ki so za evro cenejši od mariborskih in skoraj za dva evra od ljubljanskih. Zanimivo pa so cene kisle repe in kislega zelja tudi v knežjem mestu enake kot v Mariboru in Ljubljani – za kilogram je treba odšteti dva evra.
Repa povsod po dva evra
V Novem mestu imajo po naših podatkih najdražje pečenice med tokrat obravnavanimi tržnicami. Kilogram stane kar deset evrov, torej tri evre več od kilograma krvavic, ki v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti tudi niso ravno poceni. Kar se tiče kisle repe in zelja, ju na Dolenjskem plačujejo prav tako po dva evra. Na novomeški tržnici je mogoče kupiti tudi ajdovo moko, in sicer po ceni štiri evre za kilogram.
Predstavljamo prodajalko:
Sandra Zagorc iz Prekmurja
Najbolj pozorni sprehajalci po tržnici v centru Ljubljane so najbrž že opazili novo pridobitev na pokritem delu: stojnico z ekološko pridelanimi začimbami, za katero prodaja simpatična Prekmurka Sandra Zagorc. Študentka hortikulture zaključuje magisterij, na tržnici pa se je znašla pravzaprav čisto po naključju – šele ko se je prek študentskega servisa javila na oglas, v katerem so iskali prodajalko, je odkrila, da se njeno novo delovno mesto odlično ujema z njeno študijsko smerjo. Delo na tržnici ima, pravi, rada in to, kajpak, kupci opazijo. »Glede na to, da smo tu na novo, kakšen dober mesec, še preizkušamo teren. Ljudje se navajajo na nas, vse več jih prihaja. Vsak dan jih pride nekaj, ki jih prvič vidimo. Z veseljem vzamejo našo vizitko in obljubijo, da se bodo še oglasili,« živahno pripoveduje 26-letnica. Stojnica, za katero prodaja Zgorčeva, ponuja celo vrsto dišav, ki jim kuharji pravijo kar duša jedi. Ponuja tako sredozemske začimbe, kot so timijan, majaron ali bazilika, kot tudi eksotične vrste, denimo kurkumo, vaniljo, stroke ingverja, piment in garam masalo, ki so vsi ekološko neoporečni. To še posebno razveseli ljubitelje peke sladic, saj lahko tu kupijo posušeno pomarančno ali limonino lupino, ki ni poškropljena z raznimi strupi: tako lahko še naprej sledijo slastnim babičinim receptom za sladkarije, brez bojazni, da bi s tema dodatkoma v sladice vnesli škodljiva škropiva in druge nevarne snovi, s katerimi poskušajo nekatere neekološke kmetije zavarovati in povečati pridelek.
