Tiskane izdaje
Berlinale ima najbolj številno občinstvo med vsemi filmskimi festivali, vendar letos ni preveč zadovoljno. Štiri dni pred koncem festivala v glavnem tekmovalnem programu ni prepričljivejšega favorita za glavno nagrado in tudi filmi v drugih sekcijah niso preveč navdušili ne gledalcev ne kritikov.
Ljudje radi gledajo biografske filme in na Berlinalu so jih letos ponudili kar pet, ki so že zaradi samih portretirancev vnaprej vzbujali veliko zanimanje, vendar so bila pričakovanja prevelika. Najprej je razočaral otvoritveni film Django francoskega režiserja, debitanta, sicer znanega producenta Étiennea Comarja.
Govori o jazzovskem kitaristu Djangu Reinhardtu med nacistično okupacijo Pariza, ko je bil hkrati priljubljen in ogrožen, ker je bil Rom. Film je po ocenah kritikov precej dolgočasen, očitajo pa mu tudi preveliko odstopanje od biografskih dejstev zaradi žanrskega učinka.
Razočaranje je bilo toliko večje, ker sta v zadnjih letih festival odprla pretendenta za oskarje z zvezdniškimi imeni – Ave, Cezar bratov Coen z Georgeom Clooneyjem, Joshem Brolinom, Ralphom Fiennesom, Scarlett Johansson, Tildo Swinton ter Grand Budapest Hotel Wesa Andersena z Ralphom Fiennesom, Adrienom Brodyjem, Willemom Dafoem, Judom Lawon itd.
Brez velike ameriške produkcije
Oba omenjena filma sta ameriška. Berlinale je sicer vedno dajal velik poudarek evropskemu filmu, vendar se ni za vsako ceno otepal ameriških. Letos je drugače, saj se na njem odraža politično oddaljevanje med Evropo in Ameriko – velike ameriške produkcije na festivalu sploh ni.
Družinska drama The Dinner (Večerja), v kateri igrajo Richard Gere, Steve Coogan, Rebecca Hall in Laura Linney, je edina produkcija ZDA v glavnem tekmovalnem programu, v katerem se za zlatega medveda poteguje 18 filmov, poleg teh pa je vanj uvrščenih še šest filmov. Film uveljavljenega Orena Movermana je umeščen v luksuzno restavracijo, kjer pride do nezaželenega srečanja dveh bratov.
Eden je psihični labilen idealist Steve Coogan, ki poučuje v javni šoli in se bori za pravice zatiranih. Drugi je pragmatični politik Richard Gere, kandidat za guvernerja. Za mizo sta tudi njuni ženi. Konflikt prestopi družinski okvir in s tem dobi film socialne, rasne in ekonomske razsežnosti.
Lani je Berlinale dodatno utrdil sloves visoko politično angažiranega festivala s podelitvijo prve nagrade filmu Požar na morju Gianfranca Rosija. Rosijeva študija o beguncih, ki se izkrcavajo na otoku Lampedusa in tamkajšnjih prebivalcih, je eden od kandidatov za letošnjega oskarja za najboljši dokumentarec.
Veliko zanimanje za Marxa
Razočarala sta tudi biografska filma o Karlu Marxu in Albertu Giacomettiju. Slednjega je režiral odlični ameriški igralec Stanley Tucci, ki pa mu gre očitno režija slabše kot igra. Film Final Portrait (Končni portret) temelji na predlogi ameriškega likovnega kritika Jamesa Lorda, ki je leta 1964 v Parizu deset dni poziral Giacomettiju za portret in o tem napisal knjigo.
Napisati knjigo s poziranja in posneti film o njem je čudna ideja. Pripoved se v glavnem dogaja med ateljejem in gostilno in večinoma gre za mlatenje prazne slame. Zdi se, da Tucciju predvsem ni jasno, da je Giacometti eden največjih umetnikov in da je torej mnogo več kot čudak. Giacomettija igra Geoffrey Rush.
Film Mladi Karl Marx, francosko, nemško in belgijsko koprodukcijo, so prikazali v vzporednem programu Berlinale Special. Zanj je bilo med akreditiranimi novinarji tolikšno zanimanje, da je bila dvorana, kjer so ga predvajali, pol ure pred začetkom polna do zadnjega kotička. Film je delo haitskega režiserja Raoula Pecka, ki deloma živi na Haitiju in deloma v ZDA, nekdanjega haitskega ministra za kulturo.
Zanimanje gledalcev je hitro uplahnilo, saj ni film nič posebnega. V glavnem je osredotočen na Marxov beg iz Trierja v pariško izgnanstvo v družbi žene Jenny, kjer se 1844 sreča z mladim Friedrichom Engelsom, ki je v Pariz pripotoval iz Anglije, kjer je bil njegov oče industrijalec.
Ne gledalcev ne kritikov ni prav tako ni navdušil biografski film Beuys v režiji Nemca Andresa Viela, ki je uvrščen v glavni tekmovalni program. Gre za dokumentarni portret Josepha Beuysa, prvega Nemca, ki je imel samostojno razstavo v newyorškem Guggenheimu.
Od biografskih bo na sporedu še film Čeha Juliusa Ševčika o Janu Masaryku v obdobju, ko je bil diplomat, politik in zunanji minister Češkoslovaške. O sinu ustanovitelja in predsednika Češkoslovaške Tomáša Garrigueja Masaryka mnogi domnevajo, da so ga leta 1948 ubili komunisti.
Dobri vzhodnoevropski avtorici
Več hvale je požel poljski film Pokot (Ulov) Agnieszke Holland, posnet po enem od najbolj vidnih sodobnih poljskih romanov, ki je preveden tudi v slovenščino – Pelji svoj plug čez kosti mrtvih – avtorice Olge Tokarczuk.
Roman raste iz protesta proti temu, da ljudje ubijajo živali za zabavo ali korist, ta osrednja problematika pa je spretno vkomponirana v kriminalko, ki prerašča v jedko družbenokritično satiro ali celo moralni triler, kot ga je poimenovala avtorica, ki naj bi v bralcu zbujal moralno nelagodje.
Junakinja romana in filma je Duszejko, starejša učiteljica angleščine, vegetarijanka, ki živi na vasi in jo imajo za prismuknjeno. Dogajati se začnejo groteskni umori, umorjeni različnih poklicev, vsi so pa lovci. Hollandova je izkušena, precej je režirala za HBO in to dobršne dele klasičnih serij kot sta Skrivna naveza (The Wire) in Treme.
V tekmovalnem programu je še ena vzhodnoevropska avtorica, Madžarka Ildiko Enyedi. Film A teströl és a lélekröl (Na telesu in duši), ki ga precej hvalijo, spremlja dva lika, ki delata v klavnici. Eden od njiju je tihi, ločeni računovodja s paralizirano roko, druga je sanitarna inšpektorica, ki se s težavo sporazumeva in se boji človeškega dotika. Iz dneva v dan se srečujeta, nekega dne pa spoznata, da sanjata o enakih stvareh.
Aktualnost
O aktualnih razmerah govori film slovitega Finca Akija Kaurismäkija Toivon tuolla puolen (Druga stran upanja). Po filmu o afriških beguncih v Calaisu Le Havre zdaj predstavlja film o sirskem beguncu, ki je kot slepi potnik tovorne ladje pripotoval v Helsinke. Po izkrcanju gre na policijsko postajo in zaprosi za politični azil, vendar mu ga zavrnejo, ker je finsko ministrstvo za zunanje zadeve ocenilo, da v Alepu razmere niso tako grozne.
Potem ko mu uspe pobegniti iz sprejemališča za azilante, se skriva v zadnjem delu dvorišča restavracije na obrobju mesta. Restavracijo je kupil trgovski potnik z denarjem, ki ga je zaslužil pri pokerju, in obdržal delavce – natakarja, natakarico, kuharja ter psa. Sirijec Kalid kmalu postane del skupnosti, ki si deli isto bedno usodo.
Aktualen je tudi avstrijski filmski debitant Josef Hader. Njegov film Wilde Maus (Divja miš) govori o odpuščanjih v časopisnih hišah. Junak njegove politične satire, ki ga igra sam avtor, je glasbeni kritik, ki se znajde na cesti, češ da njegovi resni članki v času zabavnih novic ne prinašajo dobička. Ob njegovem odzivu, da bodo zaradi tega njegovi bralci protestirali, mu glavni urednik reče: »So tvoji bralci še živi?«
Neke vrste politična satira je tudi film The Party (Zabava) britanske režiserke Sallay Potter. Sama je napisala tudi scenarij. Junakinja Kristin Scott Thomas povabi najožje prijatelje, da bi z njimi proslavila svoje imenovanje za ministrico v senci, enega bolj nenavadnega od drugega, ki naredijo zgodbo.
Kritike je to pot razočaral kultni japonski filmar Sabu z filmom Mr. Long (Gospod Long), prikazan v konkurenci. Gre za preprosto kriminalko, v kateri plačani morilec odhaja opravit novo nalogo iz Taipeja v Tokio. Vendar se vse izjalovi in on v begu pristane v zapuščeni hiši, polni smeti in uporabljenih igel.
Tam se zbliža s sinom narkomanke iz soseščine, ki mu postane nekakšen nadomestni oče ter kot gastronom odpre na ulici stojnico, na kateri streže tajvanske rezance. Nekje v bližini pa nanj preži njegova tarča in takrat se zave, da mora na vsak način opraviti delo.
Razočaral je tudi nemški filmar Thomas Arslan, ki se je doslej osredotočal na življenja turške skupnosti v Berlinu. V najnovejšem filmu Helle Nacht (Svetle noči) je zamenjal temo in govori o zbliževanju očeta in sina med njunim potovanjem po severni Norveški, kamor sta šla pokopat deda.
Najnovejše delo odličnega čilskega režiserja Sebastiana Lelia Una mujer fantástica (Fantastična ženska) govori o transrodni ljubici starejšega moškega, ki jo njegova družina obtoži, da je kriva njegove smrti, čeprav je krvava rana na njegovem čelu posledica padca po stopnicah. Za njih je ona manjvredna oseba, ki ji je le do njegovih nepremičnin. Poanta filma je na odnosu do drugačnih.
