Je današnji slovenski grb nastal med drugo svetovno vojno?

Človek je od nekdaj uporabljal simbole v iskanju odnosa do okolice in poskušal utemeljiti svoje mesto v njej. Slikal jih je na jamske stene, izdeloval iz različnih materialov ter jih razvijal skozi umetnost v funkcionalno sporočilnost in identiteto. Skozi like in predmete simboli izražajo pomene ter objekte, identificiramo jih kot pojem, ki je sicer ožji od pojma znaka, pa vseeno izrazito širok. Vsak simbol je znak, vendar pa ni vsak znak simbol. Slednji se od znaka med drugim razlikuje tudi po tem, da ima poleg nakazovalne funkcije tudi ideološko sporočilo.

Med narodno kulturo in narodno identiteto obstaja pomembna povezava. Narodna kultura je s svojimi miti in simboli, jezikom, ljudskimi legendami ter ostalimi oblikami folklore eden od najpomembnejših dejavnikov, ki oblikujejo narodno identiteto in skrbijo za njeno stalnost in trajnost, po drugi strani pa prav v narodni kulturi narodna identiteta najde svoj poln izraz (1).

Slovenska zastava

Slovenci smo pred letom 1918 v večji meri živeli znotraj meja habsburških dežel, ki so obsegale Štajersko, Koroško, Kranjsko in Avstrijsko primorje ter dve ogrski županiji, katerih del ozemlja danes tvori geografski pojem z imenom Prekmurje. Ker je bilo to ozemlje del takratnega širšega cesarstva, posebnega skupnega grba, poleg cesarskega v obliki črnega dvoglavega orla na zlatem polju, zanj seveda ni bilo.

Z oblikovanjem srednjeveških dežel je nastala deželna identiteta oziroma zavest o pripadnosti deželam, ki je med Slovenci prav zaradi poudarjanja pomena slovenskega jezika kasneje postala naddeželna. Prek obdobja narodnega prebujenja smo med pomladjo narodov prišli do prvega skupnega simbola – slovenske narodne zastave, ki nam jo je skupaj z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji prineslo burno leto 1848; ne pa tudi grba.

Slovenska zastava je po takratni zastavotvorni navadi prevzela deželne barve, utemeljene na grbu Kranjske – bela: barva ščita, modra: barva orla in rdeča: barva orlovih okončin, ki je sredi 19. stoletja veljala za najbolj slovensko kronsko deželo, zato so simbol tudi Slovenci v obrobnih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Ker je narodna zastava nastala v revolucionarnem letu 1848 in bila potrjena ter dokončno posvojena med taborskim gibanjem, ki v letu 2018 zaznamuje 150. obletnico svojega začetka, jo nesporno štejemo med elemente narodove identitete.

Slovenski grb

Grbi pa so po drugi strani simboli, ki se jih večinoma ne izbira, ampak jih potrjuje in podeljuje vladar oziroma njegova pisarna ali določenemu ozemlju ali zaslužnim osebam oziroma rodbinam.

Prav zaradi svoje narave, oblike in specifične uporabe pa navadno ne pridejo v poštev kot simboli gibanj. To funkcijo priročneje opravljajo figure, ki so sicer tudi lahko sestavni deli grbov ali pa to morda postanejo kdaj kasneje. Ker za slovenski del cesarstva posebnega grba seveda ni bilo, se ga tudi ni iskalo do leta 1918, ker je funkcijo narodnega simbola opravljala zastava.

Trak za prapor z grbom kralja Jugoslavije, ki vsebuje v spodnjem polju modrega orla dežele Kranjske. Iz arhiva Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 se je večji del Slovencev, po samoodločbi in zavrnitvi avtonomije znotraj morebitne povojne Avstro-Ogrske, odločil za Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v novo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ob ustanovitvi je seveda nastala potreba po državnem grbu, za katerega osnovo so vzeli rdeč ščit s srebrnim dvoglavim orlom Karadžordževičev, ki so mu dodali prsni ščit. Ščit naj bi vključeval vse tri ustanovne narode, zato je bil razdeljen na tri polja, od katerih naj bi tretje, spodnje polje predstavljalo Slovence.

Že na samem začetku pa se je zapletlo prav s slovenskim delom grba, ko je padla politična odločitev, da v njem ne bo simbola dežele Kranjske, iz katerega je pravzaprav nastala slovenska narodna zastava. Kranjski orel je kljub temu našel svoje mesto v grbu in praporu kralja, ne pa tudi v grbu kraljevine same, kar je svojevrsten paradoks. Ustavodajna skupščina se je nato igrala s predlogom, da bi v slovenski del grba na modro polje vrisali srebrno zvezdo s petimi kraki in navzgor obrnjen polmesec. Med razpravo je poslanec dr. Bogumil Vošnjak, ki je med drugim sodeloval pri nastanku krfske deklaracije leta 1917, poosebil takratno slovensko nezainteresiranost za državotvorne elemente, ko je pripomnil, da ne mara heraldike, da je Slovencem kaj malo mar za grb in da niti ne vedo, ali je predlagani grb sploh pravi (2).

Prva ponujena rešitev iz zagate je bila, po tem, ko so grboslovci izrazili dvom o kakršnikoli povezavi zvezde in polmeseca s Slovenci, da bi iz ustave izpustili besedo slovenski in ohranili načrtovano motiviko, kar bi dejansko pomenilo izključitev enega izmed treh ustanovnih narodov iz državnega simbola. Vztrajanje pri predlogu in nenavadna, malodane žaljiva rešitev do Slovencev odpirata vprašanje, od kod se je pravzaprav vzela kombinacija zvezde in polmeseca.

Zvezda nad polmesecem je danes znana kot motiv tako imenovanega najstarejšega hrvaškega znaka, ki naj bi bil vzet iz srednjeveškega kovanca, ki ga je koval ogrski kralj Andrej II. na prelomu iz 12. v 13. stoletje. Pomembneje pri tem je, da se je simbol kasneje često povezoval z ilirskim gibanjem, hrvaškim narodnim preporodom in bil leta 1848 upodobljen na zastavi bana Jelačića v obliki rdečega ščita s šestkrako zvezdo nad polmesecem. Povsem enak motiv je bil s pridom uporabljen med drugim tudi v knjigi grbov Korenić-Neorić iz leta 1595, ki naj bi bila pravzaprav kopija knjige grbov španskega admirala Ohmučevića in hkrati vzor znani knjigi grbov iz Fojnice iz 17. stoletja. Vsebina knjige temelji na izmišljenih grbih oziroma njihovih kombinacijah, ki naj bi predstavljale fiktivno Ilirsko cesarstvo od Hrvaške do Bolgarije, pod cesarjem Dušanom Silnim sredi 14. stoletja. Peter Ohmučević je v knjigi uporabil motiv z zvezdo in polmesecem v funkciji grba Bosne, kar nakazuje na morebitne vzporednice tudi s turško simboliko.

Bosanski grb iz knjige grbov Korenić-Neorić iz leta 1595

Iskanje slovenske vsebine

Naglici in nemotiviranosti navkljub so slovenski poslanci leta 1921 vseeno iskali ustreznejši motiv, ki ga je naposled utemeljil poslanec Anton Sušnik s predlogom, da bi vsebino zamenjali s tremi zlatimi zvezdami grofov Celjskih, ker so bili nekoč gospodarji skoraj vsega ozemlja, ki danes pripada Sloveniji, ter imeli pomembne povezave s Hrvaško in Bosno. Kot dodaten argument je navedel tudi dejstvo, da je bilo takrat zaradi rapalske meje mesto Celje pravzaprav geografsko središče Slovenije. Sušniku je nasprotoval dr. Matko Laginja, ki je vztrajal pri zvezdi s polmesecem, ter dodal, da bi tak simbol zaobjel tudi predstavnike muslimanske veroizpovedi in da to rešitev zagovarja hrvaški narodni klub, katerega zastopa (3).

28. junija 1921 je bil ob glasovanju za vidovdansko ustavo, kljub slovenskemu nasprotovanju, podprt grb, v katerem so bile na slovenskem modrem polju tri zlate zvezde s šestimi kraki nad srebrnim polmesecem. Za razliko od grba Celjskih so upodobili eno zvezdo zgoraj in dve pod njo, da so bile lepše umeščene v obliko polja, ki jim je bilo na voljo. 14. oktobra 1922 je sicer izšel dekret o končni podobi grba s priloženimi skicami za poslovenjenje polmeseca, ki bi mu dodali srebrno-rdeče šahiranje, kot je bilo nekoč na prsni preponi orla dežele Kranjske. Dlje od predlogov pa niso prišli in grb je ostal nespremenjen do razpada kraljevine.

Triglav

Vrh Plečnikovega Ilirskega stebra z motivom takratnega slovenskega dela državnega grba. Foto: Aleksander Hribovšek, 2018. Slovenci v naslednjih desetletjih niso posvojili grba, ki jim je bil dodeljen, in so se z njim le težko identificirali. V letu 1929, ko je kralj zaradi nacionalnih napetosti prepovedal narodne zastave in dovolil uporabo izključno le državne, je bil na tedanjem Napoleonovem trgu odkrit Plečnikov Ilirski steber, katerega vrh še danes krasi motiv takratnega slovenskega dela državnega grba. Arhitekt Jože Plečnik je s svojim znanjem heraldike ter občutkom za estetiko vsebino grba preoblikoval tako, da so bile tri zvezde nad polmesecem zopet v pristni celjski obliki, torej z dvema zvezdama na vrhu in eno pod njima.

Če količkaj poznamo njegovo vedoželjnost in zahtevo po učinku, nam hitro postane jasno, da tako kot mnogi sodobniki ni želel sprejeti znaka, ki jim je bil takrat po svoje vsiljen s strani drugih narodov. To se je pokazalo že leta 1934, ko je sprejel naročilo Eleonore Šverljuge, soproge jugoslovanskega finančnega ministra, za dozidavo novega zimskega vrta vile Epos na Bledu. Vila je bila med drugim precej medijsko zanimiva tudi leta 2017, ko sta jo kupila Samo in Iza Login. Plečnik je na posebno željo Eleonore še pred dozidavo dal na njenem vrtu postaviti Marijino znamenje, katerega plašč ima na zadnji strani grb Jugoslavije v obliki dvoglavega orla, ki nosi na prsih tri ločene ščite njenih ustanovnih narodov (4). Na osrednjem je bila prvikrat v zgodovini upodobljena gora s tremi vrhovi v funkciji znaka naroda, kar označujemo kot zgodovinsko prelomnico. Marijino znamenje so leta 1965 prestavili pred župnijsko cerkev sv. Martina, kjer je pomembna upodobitev vsakomur na ogled.

Načrt Plečnikovega Marijinega znamenja na Bledu iz leta 1934 ter fotografiji izpred župnijske cerkve sv. Martina. Načrt je iz arhiva Muzeja in galerij mesta Ljubljane, fotografiji Aleksander Hribovšek, 2018. Predrugačenje slovenskega grba je zrcalilo odpor do vidovdanskega motiva, ki v poldrugem desetletju ni vzpostavil vezi z narodno identiteto in je bil do določene mere brez zgodovinske veljave. Nov Plečnikov grb vključuje poleg pravilno upodobljene heraldične gore s tremi vrhovi tudi samostojno šestkrako zvezdo, kar odraža arhitektovo osebno navezanost na kozmične like v grboslovju in zastavoslovju, ki je zvezde zagovarjal kot domač heraldični simbol. Tik pred koncem 2. svetovne vojne je namreč na prošnjo Narodnega odbora za Slovenijo izdelal osnutke nove slovenske državne zastave in grba in še enkrat potrdil svoje preference, ko je v grb vrisal šest šestkrakih zvezd s komentarjem: "Kolikor dežel, toliko zvezd, recimo šest, sedem …" (5), kar naj bi se nanašalo na slovenske zgodovinske dežele oziroma pokrajine.

Upodobitev Plečnikovega predloga grba Slovenije, ki ga je izdelal na prošnjo Narodnega odbora za Slovenijo v začetku maja 1945. Avtor: Aleksander Hribovšek, 2015. Zakaj si je Plečnik izbral goro s tremi vrhovi, jo prvi uporabil v grbu in kaj predstavlja? Narava Triglava kot narodnega simbola je bolj skrivnostna, kot si morda predstavljamo. Geografsko gledano, je do konca 1. svetovne vojne predstavljal najvišjo goro, ki sta si jo delili Kranjska in Goriška oziroma Avstrijsko primorje. Medtem ko so imeli Korošci svoj Veliki Klek in Štajerci Dachstein, ki ga po višini oba presegata, je postal Triglav vseslovenski lik dominantne gore razmeroma pozno. Kljub vsemu pa gre za kompleksnejšo zgodovinsko in simbolno vez med ljudstvom in mističnimi tremi glavami, ki so v naravi pravzaprav grebeni in se ujemajo na najvišji točki.

Svetost števila tri je bila poznana povsod po svetu že v starem veku, predstavljala pa naj bi celovitost in popolnost. Zaradi tega ima osrednjo vlogo pri mnogih verstvih in pomeni sedanjost, preteklost in prihodnost ter ima svoj začetek, sredino in konec. Gore so bile od nekdaj sveti kraji in prebivališča bogov, v poganstvu pa celo bogovi sami. Bog Triglav naj bi imel tri glave zato, da je upravljal tri svetove – nebeškega, zemeljskega in podzemnega. In prav iz tega predkrščanskega božanstva mnogi izpeljujejo ime najvišje gore na Slovenskem, četudi nimamo konkretnega izročila o tem. Imamo pa v širšem kontekstu mitologijo gorskega prostora oziroma planinskega raja pod Triglavom, ki ga razkriva legenda o Zlatorogu, Belih ženah, skritem zakladu, triglavski roži in navsezadnje izgubljenem raju. In prav na tej točki je slovensko ljudsko izročilo še posebej navezano na lik svoje dominantne gore.

Druga svetovna vojna

Plečnik je pospremil Triglav do praga simbolike in s tem izumil uporabno figuro, ki je svojo priročnost pokazala med okupacijo Slovenije, sedem let kasneje. Splošno je sicer znano, da si je Triglav v kombinaciji s sovjetsko zvezdo za svoj simbol med drugo svetovno vojno izbrala Osvobodila fronta, precej manj pa, da sta znak pravzaprav predlagala arhitekta Marjan Tepina in Edo Ravnikar (6). Triglavu in rdeči zvezdi so često vrisovali črki OF, mestoma pa tudi valovnice, kar je bilo povsem odvisno od namena in mesta upodobitve.

Simbol OF sta jeseni leta 1941 predlagala arhitekta Marjan Tepina in Edo Ravnikar, ker ga je bilo enostavno upodobiti. Z. Čepič, D. Guštin, N. Troha, Slovenija v vojni: 1941–1945, str. 93.
V luči podobe državnega grba Republike Slovenije iz leta 1991 pa nikakor ne smemo spregledati upodobitve grba Slovenske zaveze, ki je javnosti docela nepoznana in redkokdaj objavljena. Slovenska zaveza je bila med okupacijo krovna organizacija slovenskih političnih strank za usklajevanje skupnih ciljev v odporu proti okupatorskim silam. Z njo so želeli doseči politično enotnost vseh protirevolucionarnih strank, ki niso želele sodelovati z OF. Gibanje je 7. maja 1942 v prvi številki glasila objavilo svoj grb, ki je praktično na las podoben sodobnemu grbu Republike Slovenije – v ščitu so nad Triglavom tri šestkrake zvezde (7). V motivu se je tako prvič (na Slovenskem) v zgodovini pojavila pomembna kombinacija v funkciji slovenskega znaka, ki je – da je presenečenje še toliko večje – Marko Pogačnik ni poznal, ko je leta 1991 pripravljal svoj predlog grba za javni natečaj (8).

Grb Slovenske zaveze v glavi glasila iz 7. maja 1942, ki je na las podoben sodobnemu grbu Republike Slovenije. Z. Čepič, D. Guštin, N. Troha, Slovenija v vojni: 1941–1945, str. 88.

Barvna upodobitev grba Slovenske zaveze iz 7. maja 1942. Avtor Aleksander Hribovšek, 2018.
Grb Republike Slovenije

Tako Slovenska zaveza med vojno vihro kot Pogačnik pol stoletja kasneje sta izhajala iz skupnega imenovalca narodne motivike, ki se je desetletja po koncu prve svetovne vojne kristalizirala in nam postajala vse bližja. Edini element, ki ga je Marko Pogačnik pravzaprav dodal grbu Slovenske zaveze, sta valovnici oziroma voda, kar zaokroži podobo, ki nam jo je Prešeren naslikal v Krstu pri Savici:
"... kar svetla zarja
zlatí z rumenmi žarki glavo trojno
snežnikov kranjskih sivga poglavarja,
Bohinjsko jezero stoji pokojno, ..."

Grb Republike Slovenije, ki ga stroka uvršča med embleme zaradi upodobitve zobčastega lika in ne heraldične gore ter rdeče obrobe. Avtor Marko Pogačnik, 1991.
Dejstvu, da je osnovno konstrukcijo grba v funkciji znaka Slovenije, ki temelji na liku Triglava, prvi predstavil Jože Plečnik pred 84 leti, je treba dodati, da je njegov takratni osnutek med vsemi, ki jih srečamo kasneje, edini upošteval grboslovna pravila upodobitve gore s tremi vrhovi. Vse kasnejše podobe, vključno z uradnim grbom Republike Slovenije, pa žal vsebujejo zgolj nedefiniran zobčasti lik, ki v grboslovju ne pomeni nujno gore. Arhitektov občutek za heraldiko se je hitro pokazal tudi med obnovo Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani leta 1946, ko je med izvedbo nekaterih že prej projektiranih elementov nad glavni vhod pritrdil stiliziran slovenski emblem, ki mu je prvič dodal vodo v obliki petih valovnic. Čeprav oblikovno ne sodi v kategorijo grbov, ima več ustreznih heraldičnih elementov kot vse druge upodobitve po drugi svetovni vojni skupaj.

Plečnikov slovenski emblem nad glavnim vhodom Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani iz leta 1946, kamor je vključil vodo v obliki valovnic. Po prvotnem načrtu bi moral na tem mestu stati grb Kraljevine Jugoslavije. Foto Aleksander Hribovšek, 2018. Desetletja burne zgodovine so nam predočila Triglav, ki nas je pospremil v samostojnost in neodvisnost. Čeprav je imel takrat za sabo že dobrega pol stoletja pretežno sramežljive republiške uporabe, ni bil prva izbira osamosvojitvene elite. Lik Triglava oziroma njegov obris se je v osamosvojitvenem procesu kot nov emblem prvič pojavil decembra 1990 v znaku nastajajoče Slovenske vojske, ki ga je na kokardah vojaških čepic prek puškinih cevi soočila s kokardami nasprotnikove vojske med vojno za samostojnost. Hkrati ga je spomladi leta 1991 naplavil tudi javni natečaj za grb Republike Slovenije, izbral ga je France Bučar, ki ga je videl kot začasno in nujno rešitev nekaj dni pred sprejetjem ustavnega amandmaja. Je danes, ko se bližamo 30-letnici države, Triglav dokončno vseslovenski simbol ali le začasna rešitev? Ideja največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika je rodila znak, ki je postal osrednji simbol grba slovenske države. V zgodovinskem razvoju zadnjega stoletja je z veliko verjetnostjo vendarle mogoče trditi, da je Triglav res postal del slovenske kolektivne podzavesti in postaja iz desetletja v desetletje nepogrešljiv del slovenske narodne identitete in kulture.

Kapa uniforme Slovenske vojske s kokardo, ki je nastala decembra 1990. Foto Matevž Paternoster, iz arhiva Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Štiri finalna dela javnega natečaja za grb Republike Slovenije iz leta 1991 hrani arhiv Državnega zbora. Foto: Aleksander Hribovšek, 2011.
 

Viri:

1 DZIEMIDOK B. Umetnost, kulturna narodna identiteta in globalizacija, Filozofski vestnik, letnik XXIII, številka 3, 2002, str. 135–145.
2 JELINČIČ, Z. Slovenska grb in zastava, heraldika in veksilologija, Učila International, založba, d. o. o., Tržič, 2008, str. 173.
3 Jelinčič, str. 177
4 HRAUSKI, A., KOŽELJ, J., PRELOVŠEK, D. Plečnikova Slovenija, Vodnik po arhitekturi, Dessa, Ljubljana, 1997, str. 45-47.
5 DEBELJAK, T. Slovenski narod in simboli njegove narodnosti in državnosti. Zbornik Svobodne Slovenije, 23 (1971–72), str. 160.
6 ČEPIČ, Z., GUŠTIN, D., TROHA, N. Slovenija v vojni: 1941–1945, Modrijan, Ljubljana, 2017, str. 93.
7 Čepič, str. 88.
8 Glede na osebni pogovor z Markom Pogačnikom, 2018.