Atleticovega asa ne ogroža, toda tekmecem že diha za ovratnik

Ljubljana – Gol je vrhunec nogometne igre, toda tudi imenitna vratarjeva obramba je lahko prvovrstni posladek in nekaj več. Goriški junak ob zmagi nad Olimpijo Gregor Sorčan je bil glavni krivec, da je Gorica na lestvici ujela zeleno-bele in da jo od naslova podprvaka loči le še tekma v Kopru.

Z bravurozno obrambo kazenskega strela Danijela Miškića je v derbiju 35. kola z Olimpijo prevesil jeziček na tehtnici na goriško stran. »Tudi nekaj sreče smo imeli, že dolgo nas ni nihče tako stisnil,« je priznal 21-letnik iz Spodnjega Brnika na Gorenjskem, ki je pred dvema letoma prišel iz Chieva, da bi v goriškem dresu nadaljeval z razvojem.

»Pri Chievu se mi je izteklo obdobje v mladinskem moštvu. Klub mi je dal možnost, da bi imel status tretjega vratarja, toda za mladega vratarja ni slabšega, kot posedati na rezervni klopi. Skupaj z menedžerjem sva se odločila, da je bolje, če poskusim pri Gorici. Odločitev je bila pravilna, saj sem se lahko razvijal tako, da sem branil in ne le treniral,« je povedal Gorenjec, ki se še ni nalezel severno-primorskega narečja. Kljub vsemu še ni »horičan«, za kar je kriva tudi njegova srčna izbranka Metka, Mengšanka.

Vesel je, da se je dilema izpred dveh let izšla skoraj sanjsko. Vrnitev v Slovenijo je Gregorju iz razvojnega zornega kota omogočila tisto, kar si je najbolj želel – čim več »prakse« v vlogi vratarja št. 1.

V tej sezoni je Sorčan eden od najboljših vratarjev v SNL in eden od najzaslužnejših za vrnitev Gorice na slovenski vrh. Le še tekma loči štirikratne prvake od drugega mesta, kar na začetku sezone ni nihče pričakoval. Za moštvom je izjemen niz ducata tekem brez poraza.

»Mislim, da bomo v Kopru postavili piko na i, da bomo ujeli drugo mesto. Smo v odlični formi, vse nam gre kot po maslu, kar je sad odličnega dela in izjemnega moštvenega duha. Verjamem, da je pot do uspeha šla prek prijateljstva in razumevanja med igralci. Smo veliki prijatelji. Druga pomembna stvar je, da v Gorici res znajo delati z domačimi nogometaši,« je pred sobotnim zadnjim dejanjem na koprski Bonifiki dejal 186 cm visoki vratar. Ni prav visok, zato pa je toliko bolj spreten. »Če ti nekje nekaj manjka, potem je to treba nadomestiti. Pomanjkanje centimetrov izničim z eksplozivnostjo,« si je na jasnem, v čem mora biti boljši od drugih, da bi lahko nekoč posegel v boj za eno od reprezentančnih vlog. Št. 1 je zavoljo Jana Oblaka res oddana.

»V tej sezoni sta z Gianluigijem Buffonom odstopala od drugih in bila najboljša. Toda vzornika nimam, od vseh poskušam izvleči najboljše,« je dejal Sorčan, ki je v tej sezoni branil na vseh 35 tekmah. Skupaj je v 1. SNL že pri 79 nastopih, vključno z enim v dresu Triglava, pri katerem je opozoril nase.

Navkljub že kar lepi prvoligaški beri je Sorčanov slog branjenja še v oblikovanju. Nekako se zdi, da je bliže stari italijanski šoli »linijskih« vratarjev, v katero sodita tudi Buffon ali Samir Handanović. Oblak je bliže trendovskim, ki že več sodelujejo v igri.

»Zdi se mi, da sem bil prej previdnejši in sem raje čakal v vratih. Razvoj branjenja pa je šel v smer, da morajo vratarji biti sestavni del igre, da morajo biti izurjeni v igri z žogo in gotovo sem v tem delu napredoval. Pogumnejši sem, a na tekmi slog branjenja narekujejo tekmeci. Če smo se prisiljeni braniti, pomeni, da je potrebno izbrati preproste rešitve,« se Sorčan strinja, da je vse bolj igralec kot »linijaš«.