LJUBLJANA – Kardinal Franc Rode je zadnje desetletje večinoma preživel v Vatikanu. Od leta 2004 do 2011 je bil prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, leta 2006 pa ga je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala. Tudi po svojem 80. rojstnem dnevu, ki ga praznuje danes, ostaja razpet med Vatikanom in Slovenijo. Ob svojih prihodih v domovino biva v ljubljanski hiši skupnosti lazaristov, ki ji pripada.
Prav tako kot do razmer v domači Cerkvi je bil nekdanji ljubljanski nadškof v pogovoru kritičen tudi do aktualnega družbenopolitičnega dogajanja v državi, opozoril je tudi na nerešena vprašanja med Cerkvijo in državo. Ob tem Rode, po čigar prizadevanju je bil leta 2004 razglašen sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, poudarja, da evropska ustava ne govori o ločitvi Cerkve in države. Vodilni politiki pri nas bi se po njegovih besedah morali že navaditi, da je Cerkev njihov partner, ne pa predmet manipulacije.
Kakšno bo vaše prihodnje udejstvovanje v Cerkvi?
Odgovoril bom z besedami psalmista: V tvojih rokah je moja usoda, Gospod. V zavesti, da je moje življenje v Božjih rokah, živim v velikem notranjem miru in z občutkom varnosti. Ne vem, koliko let je pred menoj, glavno je, da Gospoda, ko pride, pričakam s prižgano svetilko.
Kar zadeva status kardinalov v Katoliški cerkvi pa – njihov status se ne spremeni, ko preneha njihova služba. Z 80. letom niso več volivci v prihodnjem konklavu, vendar ostanejo papeževi svetovalci, udeležujejo se konzistorijev. Sam sem član več rimskih kongregacij, imamo redne seje v vatikanskih uradih. Po drugi strani imam tudi zunanje obveznosti zaradi stikov, ki sem jih navezal v prejšnjih letih; nedolgo tega sem bil v Braziliji, novembra grem v Španijo. V Sloveniji pa tudi v Italiji imam tu in tam kakšne birme in slovesnosti po župnijah. Pozimi in pomladi bivam v Rimu, kjer poleg omenjenega dela pišem tudi knjige in spomine, poleti, ko je v Rimu praktično vse mrtvo, in do jeseni pa sem v Sloveniji.
Kot delo v Sloveniji ste našteli bolj operativne naloge. Se v domovini čutite kot duhovna avtoriteta?
Sam se ne čutim ne vem kakšno duhovno avtoriteto. Seveda sem edini slovenski kardinal po sto letih, to nekaj pomeni, in mislim, da mnogi ljudje to tako dojemajo, uradnega položaja pa v Cerkvi na Slovenskem nimam.
Slovenska Cerkev že dlje časa čaka nova nadškofa. Kaj je razlog za to in kakšna nadškofa se iščeta v Sloveniji?
Preseneča me zanimanje celotne slovenske javnosti, ne le vernikov, za imenovanje novih nadškofov v Sloveniji. To zanimanje vendarle tudi pomeni, da sta mesto in vloga nadškofa v Ljubljani in v Mariboru za slovenski prostor pomembnejša, kot bi nekateri v Sloveniji radi priznali.
Bo pa služba novih nadškofov izredno težka. Prvič zaradi tega, ker sta predhodnika podala odstopni izjavi, drugič zato, ker čas te praznine že predolgo traja in so pričakovanja zelo velika. In tu so se nabrali problemi, ki jih bo treba reševati.
Sicer pa med kandidati, ki jih omenjajo mediji, ne vidim človeka, ki bi bil že pripravljen za to službo. Rekel bi, da se bo moral še narediti. Je pa veliko ljudi, ki jih vidim kot zmožne, da se bodo naredili za nadškofe – sčasoma, z dobro voljo, z Božjo pomočjo, z našo podporo, molitvijo, nasveti. In tako se bo rešil ta problem, ki po mojem že predolgo traja.
To pomeni, da bomo še nekaj časa čakali nanju?
Na to ne morem odgovoriti. Mislim pa, da bi moralo biti to vprašanje rešeno do konca leta.
Ste v stikih s papežem Frančiškom. Ali imate kakršen koli vpliv na postopke imenovanja?
Samo to sem mu nekajkrat rekel, naj se ta stvar pospeši. Drugega si pa jaz ne bom dovolil; mogoče s kakšno besedo kardinalu prefektu kongregacije za škofe Marcu Ouelletu, mogoče drugim njegovim svetovalcem, papežu, ki sprejme končno odločitev, pa ne bom sugeriral imen. Nekateri si to dovolijo, a takšne poteze po navadi niso najbolj posrečene. V enem primeru se je to že pokazalo kot zelo negativna rešitev.
Kako gledate na posredovanja nekaterih posameznikov, ki so se s predlogom za nadškofa odpravili tudi neposredno v Vatikan?
Mislim, da to samo zaplete situacijo. Ne verjamem, da se kongregacija za škofe pusti vplivati. To po mojem samo zavlačuje imenovanje novih nadškofov.
Se okrnjenost škofovske konference pozna pri delu v slovenski Cerkvi?
Seveda se pozna. Apostolski administrator je pač na čelu škofije samo začasno in zato ne more imeti avtoritete, ki jo ima škof ordinarij. Po drugi strani se tudi vidi, da se je število operativnih ali aktivnih škofov zmanjšalo, in to se pozna v slovenski javnosti.
Kako sicer ocenjujete razmere v Cerkvi na Slovenskem, kakšno je stanje duha?
Mislim, da je naša Cerkev v jedru zdrava, govorim namreč o slovenskih vernikih. V bistvu je to zvest narod, ki zelo iskreno in pošteno živi svojo krščansko poklicanost. Kot skupnost vernih pa ima Cerkev po mojem precej pomanjkljivosti. Naši verniki – zgodovinski razlogi so jasni – si niso znali pridobiti mesta, ki ga predvideva prava demokratična družba. Politično, se mi zdi, so precej nezreli, dezorientirani. Po drugi strani se mi zdi, da je Cerkev kot skupnost vernih zelo šibka na področju medijev, iz šole pa je popolnoma odsotna. Tukaj sta tudi pasivnost in strah, ki nedvomno izhaja iz preteklosti in ki ga slovenski vernik še ni zmogel premagati.
Kar pa zadeva stanje duha v Sloveniji, mislim, da lahko rečemo: moreče, svinčeno. Neki tuji diplomat je dejal, da je ozračje v Sloveniji patološko in celo shizofreno. V Sloveniji je preveč izrazov hudobije, sovražni govor skoraj vsak dan triumfira v naših medijih. Vse to podaljšuje tragično razdeljenost našega naroda, živimo v ozračju laži in sovraštva, vzdržujemo stare lažne mite o zgodovini. Dokler se ne bomo rešili teh mitov in ne bomo pogledali resnici o naši preteklosti v oči, se ne bo kaj dosti spremenilo. Edino resnica nas bo osvobodila.
Toda pod tem zunanjim videzom se skriva drugačna resničnost. Slovenski človek je povečini pošten in plemenit, ima čut za drugega, je požrtvovalen. Vendar je podoba, ki jo ustvarjajo mediji, vse kaj drugega, zgrajena je na sovražnosti do krščanstva in Cerkve. Pri nas se iz tedna v teden objavljajo stvari, ki bi onečastile vsak časopis v kateri koli drugi deželi. To je mizerija slovenskih medijev in mizerija naroda, ki to prenaša.
Kako pa vidite odnos med Cerkvijo in politiko v Sloveniji?
Tu govorimo najprej o hierarhični Cerkvi, o škofih in duhovnikih. Tu mora biti Cerkev absolutno nad strankami, 'super partes'. Gleda in presoja pa seveda programe, ki jih imajo stranke, vrednote, ki jih vključujejo v svoj program ali jih odklanjajo, in tudi lik političnih voditeljev. Nekateri so bližje krščanskim vrednotam, drugi jim nasprotujejo.
Kar zadeva odnos Cerkve do politike, do političnih strank in politike nasploh, bi poudaril tisto, kar pravi evropska ustava v svojem prvem členu: Evropska unija vzdržuje odprt, transparenten, iskren in stalen dialog s Cerkvijo. Ali se to pri nas uveljavlja? Mislim, da ne.
Vzemimo primer: obstoječi zakon o verski svobodi so podprli katoličani, evangeličani, pravoslavni in muslimani, torej večina vernih pri nas. Nekdanji vodja urada za verske skupnosti Aleš Gulič in nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc pa sta brez dialoga z verskimi skupnostmi načrtovala radikalno spremembo tega zakona. To je absolutno proti evropski ustavi. Tega si ne bi smeli dovoliti. Naj se enkrat navadijo, da so verske skupnosti partner, ne pa predmet manipulacije.
Nadškof ste bili v času, ko je Slovenija sklenila sporazum s Svetim sedežem. Torej imate boljšo izkušnjo s tedaj vodilnimi politiki glede sodelovanja države in Cerkve?
Odvisno s kom. Nekdanji predsednik vlade Janez Drnovšek je bil pameten človek. Pri njem sem bil domala vsak mesec in sva se na dolgo pogovarjala. Zato nam je tudi uspelo skleniti vatikanski sporazum. Ker je on to hotel. Če bi se prepustil fanatikom v svoji stranki, do tega nikdar ne bi prišlo.
Večkrat sem bil v Vili Podrožnik ali pa na Brdu pri Kranju, tudi Drnovšek je prišel na škofijo in smo kdaj po delovni večerji skupaj celo pogledali kakšno nogometno tekmo. A takšnih odnosov že leta ni. Vidi se, kako sta se obe strani oddaljili druga od druge, in to ni normalno. Sovražni govor in negativen odnos do religije in do Cerkve mnogokrat kvarita ozračje.
Moram pa reči, da si od premierja Mira Cerarja obetam iskreno sodelovanje, ker ga imam za iskrenega in za poštenega človeka, človeka dobre volje, ki dobro v srcu misli.
Premier Cerar je na začetku zelo poudarjal, da bi si želel pisano koalicijo. Zdaj je v vlado pridobil samo dve stranki. Je to njegov neuspeh?
Mnogi so obžalovali, da stranka NSi ni postala del koalicije, predvsem zaradi njenega ekonomskega programa, ki so ga ocenili kot daleč najboljšega. Je pa vprašanje, kako in koliko časa bo ta koalicija delovala. Mogoče se bo takrat pojavila priložnost, da bo v Cerarjevo vlado stopila kakšna druga stranka.
Kje vidite glavni izziv v sodelovanju vlade in Cerkve?
Za Cerkev na Slovenskem je osnova dokument plenarnega zbora iz leta 2000, ki ga je potrdil Sveti sedež. To je načrt, ki nas obvezuje in ga moramo izpeljati, tudi glede čisto konkretnih vprašanj, recimo vprašanja verouka kot izbirnega predmeta, ki bi bil del šolskega sistema. To je bilo pri nas zavrnjeno, je pa tisti minimum, ki ga Cerkev in starši lahko zahtevajo od slovenske države.
Povsod po Evropi imajo to urejeno, pri nas ne. Ta pomanjkljivost ni v skladu z demokracijo in ni v skladu s spoštovanjem pravice staršev, da dajo vzgojo, ki je v skladu z njihovim verskim in moralnim prepričanjem.
Kakšna pa je vloga Cerkve kot družbenokoristne organizacije?
Cerkev s svojim bogoslužjem, s prazniki, ki jih obhaja in ki dosežejo tudi tiste, ki so od nje nekoliko oddaljeni, ustvarja neko ozračje sproščenosti in veselja v slovenskem prostoru. Georges Bernanos je v svojem romanu Dnevnik vaškega župnika zapisal, da kdor dela proti Cerkvi, dela proti veselju. In če v Sloveniji ne bi bilo Cerkve, bi bilo ozračje še turobnejše.
Mislim, da ima Cerkev vidno vlogo na področju vzgoje za vrednote. Skoraj 70 odstotkov slovenskih otrok obiskuje verouk po župnijah, in to je velik delež. Tega smo veseli. Verniki vzdržujejo 80 odstotkov kulturne dediščine v Sloveniji in to je velik zalogaj zanje. Cerkev na ravni župnij predvsem na podeželju vendarle v naš prostor vnaša ozračje, ki ljudi med seboj povezuje in jih zbližuje ter ustvarja refleks medsebojne pomoči in razumevanja med ljudmi.
Na drugi strani pa ste že omenjali precejšnjo nestrpnost do Cerkve pri nas. Se ta odnos glede na različne veroizpovedi razlikuje?
Kot vidite, je tarča vedno Katoliška cerkev. Imam vtis, da sta v Sloveniji ločeni Katoliška cerkev in država, nekatere druge verske skupnosti pa so bolj malo ločene. Imamo dan reformacije, ni si pa mogoče predstavljati, da bi imeli dan Katoliške cerkve v Sloveniji. Nekateri bi ponoreli od jeze.
Mislim, da Cerkev ni vzrok nestrpnosti. Ne dajemo povoda za nestrpnost. Koga ogrožamo? Naši odgovori na napade so bili vedno dostojanstveni. Tudi verske publikacije so zasnovane v duhu miru in sožitja.
Ko je bil imenovan papež Frančišek, ste napovedali, da bomo presenečeni. In smo bili.
No, in nas dobro zalaga s presenečenji. Mislim, da gre vendarle za nenavaden pontifikat, kar je tudi razumljivo. Frančišek je prvi papež, ki ne prihaja iz Evrope, ampak iz Južne Amerike z vsemi vrlinami in slabostmi tamkajšnjih cerkva. Mislim, da zelo dobro predstavlja svojo celino.
Bomo videli, kaj bo to prineslo. Oktobra se začenja sinoda in bojim se, da bo kar precej odkritih spopadov med eno in drugo tendenco v Cerkvi.
Lahko poveste kaj več o teh tendencah?
Gre na primer za vprašanja ločenih, ki so se ponovno poročili; ali se jim dovoli obhajilo ali ne. Eni so za, drugi so proti. Ti, ki so v takšnem položaju, so sicer člani Cerkve, niso pa v stanju, ki bi jim dovoljevalo polno vključitev v življenje Cerkve, vključno z evharistijo.
Papež Frančišek je v nasprotju s kakšnimi drugimi cerkvenimi dostojanstveniki v medijih dobro zapisan. Kako si je pridobil medije na svojo stran?
Nedvomno je papež genij komuniciranja. Zelo dobro komunicira z množico, mediji in verniki. Veliko napora vlaga v to, da učinkuje simpatično. Trg Svetega Petra je na sredinih avdiencah vedno poln.
Po drugi strani so njegovi nazori, denimo glede kapitalizma in socialne pravičnosti, ideološko precej levi. Nekateri ekonomisti so mu rekli, da ni dobro govoriti zgolj po občutkih.
Vidi se, da je papež zaznamovan z okoljem, iz katerega prihaja. V Južni Ameriki so velike socialne razlike in debate o tem so del vsakdanjika. Sicer pa ti ljudje veliko govorijo in rešijo malo problemov.
Lahko v Sloveniji pričakujemo kakšen njegov obisk?
To sem mu že omenil, pa je rekel, da mogoče kdaj v prihodnosti. Za zdaj kaj takšnega ni na programu. Najprej je treba urediti položaj v Cerkvi na Slovenskem, preden se sploh začnemo pogovarjati o obisku.
