Veliko lažje in lepše je vstati v sončni svetlobi kot v nekem vlažnem, mrakobnem vzdušju, priznam. Voziti po megli ni prijetno. A že dolgo nisem doživel res goste megle, pravzaprav zadnja leta še najgostejšo prav na Primorskem. Ko bolj tipaš rob ceste, kot ga vidiš, in te ni treba prepričevati, da ne bi upošteval hitrostnih omejitev, ki so takrat celo previsoke. Res prava muka za šoferje. Ampak nekako se da in tudi tako počasi pridemo na cilj, čeprav bolj utrujeni in ne ravno dobro razpoloženi. Ne predstavljam si namreč voznika, ki si v gosti megli požvižgava ali popeva in stresa šale morebitnim sopotnikom.
Ampak to je ena stran megle. Poleti, ko je bolj vroče in suho, je jutranja megla pravi božji dar. Rastlinam prihrani kakšno uro, dve mučenja močnih sončnih žarkov, jutranja rosa pa vsaj malo nadomesti pomanjkanje dežja. Če bi bil radič na vrtu, bi navijal za meglena jutra. Sonca je tako ali tako dovolj. Ne smemo pa pozabiti na romantične učinke megle. Seveda »sivi beton« ni prav nič romantičen, sploh če traja vse dopoldne (tudi romantike je enkrat dovolj). A najzanimivejše in res lepe prizore lahko uzremo, kadar se zjutraj naokoli vlečejo megleni pajčolani. Gostejši ali redkejši, enkrat so to prave plitvine, da iz »poplavljenih« polj sega koruza, ali pa le drevesne krošnje. Čeprav imamo verjetno v življenju radi, da so stvari jasne in razumljive, pa nam ravno nejasni in delno zakriti pogledi skozi megleno ozračje dostikrat vzbujajo vzdihe očaranosti. Niso zaman že baročni slikarji uporabljani delno zamegljeno ozadje na svojih slikah. So že vedeli, zakaj.
Megla pa se v naših življenjih pojavlja tudi v prenesenem pomenu besede. Taka megla se žal ne razkadi vedno. Nekateri sploh radi mešajo meglo. Ne glede na letni čas in vreme.
