Najprej razkritje. Stanujem v Rožni dolini ob železnici, ob tako imenovanem petem evropskem prometnem koridorju, po katerem se vali milijone ton tovora skozi središče Ljubljane. Sem tudi podpisnica peticije za zmanjšanje hrupa in tresenja, ki jo je v imenu stanovalcev ljubljanskega Viča, Rožne doline in dela Centra marca letos pristojnim organom poslala pobudnica Dunja Šutanovič iz Rožne doline.
Peticija, ki smo jo pičel teden dni podpisovali februarja, ni bila povezana z gradnjo drugega tira in pričakovanim povečanjem prometa, temveč je bila prijazno napisana prošnja za nekaj ukrepov, ki bi ublažili hrup in tresljaje. Pri snovanju peticije sama nisem sodelovala – če bi, bi se s tem pohvalila –, in sicer predvsem zato, ker mi je podobno kot večini drugih prizadetih Ljubljančanov ob ustvarjanju BDP, s katerim se potem hvali vlada, za take namene manjkalo energije in prostega časa.
Mogoče nikoli ne bi napisala tegale teksta zaradi neprijetnega občutka, da »svoj« medij izkoriščam za »lasten« problem – čeprav je to samo v Ljubljani problem še nekaj tisoč ljudi. Potem pa mi je pobudnica peticije na mojo prošnjo predvčerajšnjim poslala odgovore, ki jih je aprila dobila od naslovljenih institucij. Predvsem odgovor ministrstva za promet je bil tako brezobziren, da mi je končno odletel pokrov.
Ko se ponoči zbujaš in se majejo omare
Najprej pa nekaj dejstev.
Po tej progi, ki teče naravnost po sredini Ljubljane skozi Vič, Center in Moste (in tudi skozi Tivoli, oazo miru), danes pelje povprečno 90 vlakov na dan, v konicah tudi po 120 (po navedbah direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa januarja letos). Pred kratkim se je Mes pohvalil, da bodo letos po njej prepeljali 14 milijonov ton tovora. Promet naglo narašča, še pred desetimi leti je bilo 20 vlakov na dan manj, v treh desetletjih se je promet povečal trikratno. Hrup mimovozečega vlaka na najbližjih ulicah doseže tudi 87 decibelov, kot je za oddajo 24ur Inšpektor junija letos izmeril asistent na ljubljanski strojni fakulteti.
Za boljšo predstavo: najvišji dovoljeni hrup po najnovejši uredbi o mejnih vrednostih hrupa na območju stanovanjskih naselij je 55 decibelov podnevi in 45 decibelov ponoči. Lestvica hrupa je eksponentna, 80 decibelov je osemkrat glasneje kot 50 decibelov. Vlaki vozijo tudi ponoči in ljudi zbujajo v intervalih – v eni od slabo prespanih noči sem jih samo med polnočjo in eno uro naštela šest.
Nekateri vlaki v bližnjih in tudi manj bližnjih hišah povzročijo tresenje, primerljivo s potresom tretje stopnje po Mercallijevi lestvici (zibanje postelj, škripanje omar in žvenketanje posode v njih). »Prepustnost« te proge, kot temu nežno rečejo državni železničarji, se bo z izgradnjo drugega tira povečala na 222 vlakov na dan (podatek s spletne strani drugitir.si), to je sedem vlakov na uro; predstavljajte si to ponoči.
Ministrstvo za infrastrukturo se požvižga
In kaj je na peticijo, ki je za začetek prijazno prosila vsaj za zmanjšanje hitrosti vlakov skozi mesto in omejitve nočne vožnje, odgovorilo ministrstvo za infrastrukturo? Peticijo in odgovore ministrstva za okolje (razmeroma prijazen) ter Slovenskih železnic in ministrstva za infrastrukturo (brezobziren) prilagam, tu pa kratek povzetek odgovorov ministrstva za infrastrukturo in SŽ:
– Najprej so podpisnike peticije poučili, da operativni program varstva pred hrupom zaradi prometa za Ljubljano še ni narejen (za preostala območja je bil sprejet že leta 2013!; op. a.) in da lahko ukrepajo šele, ko bo sprejet. V prostem »prevodu«: ker si naloge še nismo zastavili, je tudi ne moremo izpolniti in kaj nam pa morete. Mimogrede, navedli pa so, da bo Operativni program za Ljubljano narejen do konca oktobra; zanesite se, da vas bomo vprašali.
– Potem so nas poučili, da je ta proga del evropskega železniškega omrežja, da je pomembna za Luko Koper in da bi »kakršnokoli zmanjšanje zmogljivosti« (denimo upočasnitev vlakov in omejitev vožnje ponoči) pomenilo »zmanjševanje konkurenčnih prednosti prevoznikov v železniškem prometu« (torej Slovenskih železnic samih; op. a.). V prostem prevodu: naša korist je pomembnejša od vašega zdravja.
– Za krono vsega so na koncu pristavili, da imajo sicer v načrtu postavitev protihrupnih ograj na določenih delih, vendar – pazite! – sredstva za to še niso zagotovljena in zato »časovni okvir« teh ukrepov ni znan. V prostem prevodu: milijardo za drugi tir damo (bolje rečeno, vam vzamemo), odpravljanje zdravju škodljivega hrupa, ki ga bomo s tem še povečali, pa ni pomembno.
Ali se v civilizirani državi smejo rezati glave?
Pa recimo, da bi bilo vse res, kar trdijo Cerar in njegovi: da bo izgradnja drugega tira prinesla ne samo dobiček železnicam, temveč tudi tisoče delovnih mest, rast BDP in podobno. Toda če ogrožanje zdravja nekaj tisoč ljudi pri tem ni pomembno , je to tako, kot če bi rekli (karikirano), da je družbeno sprejemljivo odrezati glavo desetim ljudem, da bi jih tisoč živelo bolje. V civiliziranih državah (med katere ne štejem Isisa) ni družbeno dopustno odrezati glave niti enemu človeku.
Zakaj pravim, da je Cerar tisti, ki je nehuman
Brezobzirni odgovor je podpisala Darja Kocjan, generalna direktorica Direktorata za kopenski promet pri MZI. Toda prav mogoče je, da gospa v resnici ni brezčutna oseba, kot bi lahko sklepali iz njenega dopisa, temveč zasebno sočutna prijateljica, morda skrbna mati.
Piše pač tisto, kar od nje pričakujejo šefi (minister za infrastrukturo in v končni fazi Miro Cerar), ki hočejo denar privarčevati na račun zdravja ljudi, da ga lahko več porabijo za projekte, ki naj bi jim prinesli slavo in politične točke. Tudi ne verjamem, da doktor Cerar ne ve, da železniški promet povzroča hrup in da je vzporedno s povečanjem hrupa treba vlagati tudi v zaščito ljudi pred hrupom, najmanj toliko, da se razmere vsaj ne bi poslabšale. Vendar te investicije v finančni konstrukciji drugega tira ni predvidel, kar kaže, da to dolžnost zavestno ignorira.
Ali sem proti drugemu tiru nasploh?
Iskreno povem, da se ne počutim dovolj kvalificirano za presojo, ali je načrtovani način gradnje drugega tira predrag in ali bi kakšen drug način bil boljši in cenejši. Ta zapis torej ni opredelitev glede referendumskega vprašanja. O tem, ali ga res tako nujno potrebujemo, sem sicer v dvomih. Že dejstvo, da je sam minister za infrastrukturo, ki ga zdaj goreče zagovarja, še pred nedavnim govoril, da ga ne potrebujemo, moje dvome vse prej kot razblinja.
Tudi meni bi se zdelo za davkoplačevalce koristneje (to ponavljam za Petrom Franklom), če bi Luko Koper prek bližnjega Trsta povezali z italijanskimi železnicami; Luka bi posel še vedno imela, izgubile bi ga samo SŽ, ki pa nam vložene investicije z dobički tako ali tako niti v 50 letih ne bodo povrnile. (Opomba, dodana kasneje: Peter Frankl me je opozoril, da lahko SŽ vozijo tudi po italijanskih železnicah in obratno, torej niti ne bi nujno izgubile posla, če so res konkurenčne.) Toda če je to kdaj bilo uresničljivo, je zdaj najbrž prepozno. Sodobnejšo železnico, tudi razširjeno, zato pač morda res potrebujemo. Vendar za dobrobit ljudi, ne v škodo njihovega zdravja.
Ali smo si sami krivi, ker se ne odselimo?
Predstavljam si, da bo od kod priletela tudi taka pripomba. Toda to je tako, kot če bi Vrhničanom rekli, naj se pač odselijo, če jim ni všeč, da v Kemisu gorijo strupene kemikalije. Ali pa če bi Cerarju rekli, naj gre vladat kam drugam, če mu prebivalstvo Slovenije ni všeč.
