LJUBLJANA – Aprila 1994 smo objavili prispevek z dolgo zamolčano zgodbo o grozljivi dogodivščini naših delavcev v Iraku. Antona Tiholeta in Cirila Srako, delavca SCT, ter Zlatka Sertića, kooperanta, so leta 1982 skoraj šest mesecev zasliševali in mučili v bagdadskem zaporu. Po rešitvi jim je služba državne varnosti (SDV) ukazala molčati. Ivan Maček - Matija, siva eminenca slovenskega političnega dogajanja, je psihično strtim delavcem položil na srce: »Ogromno ste pretrpeli, vendar zadržite v sebi.« Šele leta 1994, ko je od kalvarije minilo 12 let, je prvi spregovoril nekdanji delavec SCT Anton Tihole. »Po političnih spremembah nočem več molčati. Tišči me zlasti to, da nekdanji sodelavci pri SCT še vedno verjamejo zgodbicam, da smo s kolegi pristali v iraškem zaporu zaradi domnevnih kraj in preprodajanja strojev! Resnica je, da so nas zaprli po nekem naključju, ko smo iskali pot za morebitno evakuacijo našega gradbišča zaradi nevarnosti iranskega napada, kar je bilo dogovorjeno na evakuacijskem odboru. Naše reševanje pa se je zavleklo zato, ker je tedanja Jugoslavija dajala prednost gospodarskim odnosom z Irakom.«
Leta 1982, med iransko-iraško vojno, so jugoslovanska podjetja v Iraku gradila tudi vojaške objekte. SCT je med drugim v Suwairi gradil ogromne hangarje za letala. Tihole (letnik 1942) je bil tam zaposlen kot prometni referent, Sraka (1938), je bil odgovoren za povezavo s kooperantskimi firmami, Sertić (1941) pa je bil komercialni direktor podjetja Metlika trans, kooperanta SCT. Na gradbišču je bilo približno 3500 delavcev. Na gradbišču letalskega oporišča v Suwairiju so 16. julija 1982 razglasili izredno stanje; izhodi z gradbišča so bili varovani, dovolilnice za izhod ukinjene, iraški vojaki so začeli kopati obrambne jarke. Pri SCT so se odločili za izvedbo ukrepov za selitev. Sertić, Sraka in Tihole ter arabski prevajalec Galeb so se vkrcali v dve toyoti, dobili dovoljenje za izhod in zapeljali proti puščavi.
Nenadoma so se znašli med iraškimi vojaki. Ti so jih najprej temeljito pregledali in pospremili do mesta Faludja, kjer so jih zaslišali, nato pa prepeljali v mesto Ramadi in od tam v Bagdad. Postali so zaporniki. Zaslišali so jih, nato so pristali v celicah, podobnih svinjakom: kuščarji, žuželke, krvava tla... »Niso nam dovolili, da bi poklicali naše ljudi, ironija pa je, da smo bili zaprti le dober kilometer od upravne zgradbe SCT v Bagdadu. Sledila so redna zasliševanja, zaradi gneče v celici smo spali na obroke,« je pripovedoval Tihole.
Odmevali kriki mučenih
»Po zaporu smo se gibali le z zavezanimi očmi, zasliševalcev nismo videli, o osnovni higieni smo lahko le sanjali. Dolga zgodba je to, srhljiva in krvava. Brez sodbe smo čemeli v najhujšem iraškem zaporu in čakali na glas iz domovine. Konec oktobra istega leta so nas končno malo uredili in nas peljali na sestanek z jugoslovanskim konzulom. Prevajalec nas je pred srečanjem opozoril, naj ne pripovedujemo podrobnosti, od konzula pa smo bili deležni tolažbe, češ, na vso moč se trudimo za vašo osvoboditev. Medtem so po hodnikih odmevali kriki mučenih jetnikov, v celico so jih vračali kot pretepene vreče. Grozljivo.«
Po prvem pogovoru s konzulom so jih vrnili v celice, 28. decembra pa so se spet srečali z diplomatom, šli nazaj v zapor, po nekaj urah pa so jim vrnili obleko in dokumente. Bili so kot strašila, popolnoma zdelani, vendar z upanjem na rešitev iz pekla. »Prosti ste!« je rekel stražar. Od aretacije je minilo skoraj pol leta. Na starega leta dan, 31. decembra 1982, so v spremstvu posebnega spremljevalca iz službe državne varnosti (SDV) odpotovali na Brnik. Nekaj dni prej so pripadniki SDV obiskali njihove družine z opozorili, da nikomur ne smejo dajati izjav. Po 14 dneh pa je prišlo posebno vabilo na pogovor z Ivanom Mačkom - Matijo. Maček jim je prijazno postregel in mimogrede navrgel, da ve, kaj pomeni zapor. »Bil sem zaprt, vem, kaj je to. Toda mi smo kljub zastraženosti iz zapora pobegnili...« Po neslani pripombi je začel predavati o pomembnih gospodarskih in političnih odnosih z Irakom. »Če bi vaše doživetje prišlo v javnost, bi se stiki zaostrili, škodovali bi SCT, državi. Zadržite v sebi,« se je glasilo sporočilo.
A že tedaj, ko so v tesni bagdadski celici preživljali dolge dneve in noči na trdih tleh, so slovenski novinarji izvohali zgodbo, šušljalo se je tudi v podjetju. Ko se je novinar hotel pogovoriti z domačimi, je vmes posegel skrivnostni glas in srečanje preprečil. Anton Tihole: »Takrat je divjala zalivska vojna, v kateri je imela dobiček tudi Jugoslavija; letalsko oporišče v Suwairi s podzemnimi hangarji in skrito vzletno stezo je bil ogromen projekt. O tem nismo smeli govoriti, podjetje SCT je prevzelo posel, na gradbišču je bil stalno prisoten tudi vojaški predstavnik iz Beograda, objekte so stražili iraški vojaki.«
Pomislil na samomor
Ko je Tihole povedal vse, kar ga je dolga leta stiskalo, je bil utrujen, a tudi nekako prerojen. Prvič je o tem spregovoril za javnost, iz sebe je stisnil vse. Nikogar ni obremenil, čeprav je v zaporu večkrat pomislil na samomor. Spoznal je predvsem, kako malo je vredno politično zavezništvo. »Niso najhujše rane, ki so jih pustile brce, čeprav gnojni madeži ne bodo nikdar izginili. Hujše so nevidne brazgotine, zarezane globoko v srcu,« je izjavil. Njegov sotrpin Ciril Sraka je pred leti še malce obotavljajoč se privolil v pogovor. Na pogled krepak možakar si je v zaporu pridelal slabovidnost, srčno okvaro, infarkt, invalidsko upokojitev. Svoj strah za nazaj, ker je poznal arabsko nepredvidljivost, je strnil v razmišljanju: »Ali veste, kaj pomeni v času vojne v neki arabski deželi biti obtožen vohunstva?«
Zlatko Sertić je priznal, da ga je obuditev neprijetnih in tragičnih spominov po toliko letih močno vznemirila: »Zbudili so se spomini na čas, ki bi ga najraje pozabil,« in dodal, da javna izpoved, prejšnja leta prisilno potlačena, tudi zanj pomeni veliko olajšanje. »Po vrnitvi domov me je čakalo še hujše razočaranje; v mojem podjetju TGP Metlika so name še bolj pozabili kot na kolege iz SCT. Preprosto, ni me bilo, kot da sem šel v Irak na lastno pobudo. O plači za izgubljene mesece ni bilo sledi, kot da nisem nikoli obstajal. Državna varnost pa le ni pozabila name; novomeški esdevejec je bil vse dopoldne pri meni, da me je poučil, kako moram molčati, saj veste, v imenu državnih interesov.« Zlatko Sertić si je moral neplačane mesece izboriti na sodišču. Dve leti je trajalo, da so mu priznali nekaj tisoč mark za izgubljene mesece v zaporu. Ni bilo lahko, na sodišču združenega dela v Novem mestu so ga najprej zavrnili, zadeva je šla na višje sodišče, kjer so končno potrdili upravičenost zahtevka. S tem so se popolnoma ohladili tudi njihovi medsebojni odnosi v podjetju, Sertićeva prisotnost je bila vsem odveč. Zato se je odselil daleč stran, v Pulj. »Z mojo selitvijo smo se znebili drug drugega,« je dejal.
Zidar jih ni sprejel |
| Boj za odškodnino Anton Tihole je kljub težki preizkušnji v Iraku delal za SCT še v Jordaniji. Skupaj s Srako sta se po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 odločila za odškodninsko tožbo proti podjetju SCT. Tudi tu so naleteli na velike ovire. Ko je Tihole na sodišču samo omenil Mačkovo ime, ki naj bi nastopil kot priča, ga je sodnica utišala. Ciril Sraka naj bi se že pred tem pogodil s podjetjem za odškodnino, medtem ko je Tihole na delovnem sodišču tožbo izgubil. In tako kot Zlatko Sertić v TGP Metlika je bil tudi Tihole za SCT nenadoma odvečna delovna sila. Leta 1991 si je poškodoval roko, dve leti in pol je bil na bolniški, ko se je vrnil v podjetje, zanj ni bilo dela. Prestavili so ga med varnostnike, oktobra 1998 pa se je s polno delovno dobo upokojil. Medtem se je sodni postopek za odškodnino še kar vlekel in končno propadel zaradi zastaranja. Izgubil je voljo za nadaljnji boj. »Odstopil sem od tožbe, ker nisem videl upanja na rešitev,« je povedal. Decembra 1998 se je z SCT pogodil: podpisal je sporazum, s katerim se je obvezal, da bo umaknil tožbo na sodišču. Za preživeto iraško dogodivščino je po 16 letih prejel nekaj odškodnine. |
