Vzgajamo socialne robote?

Televizija, tablica ali pametni telefon niso varuške, se strinjajo sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali o vprašanju, ali bi bilo treba otroke, mlajše od treh let, popolnoma obvarovati pred zasloni vseh vrst. Pojavljajo se grozeče besedne zveze, kot sta virtualni avtizem in digitalna demenca, opozorila pa se gibljejo od pozivov staršem, da otroci sodijo v naravo, ne pred zaslone, do ugotovitev, da živimo v digitalni dobi in se moramo temu čim bolj ustrezno prilagoditi.

Problem pretirane izpostavljenosti otrok digitalnim napravam je v Franciji v središču razprave o javnem zdravju. Regulatorji se resno sprašujejo, ali bi bilo treba za otroke do treh let prepovedati gledanje televizije ter uporabo tablic in pametnih telefonov. Podobne pozive je zaznati med ameriškimi pediatri, kot je poročala agencija AFP, le da ti za tako omejitev predlagajo starostno mejo 18 mesecev.

Nerealna pričakovanja

Osrednji argument, ki naj bi zahteval odločne ukrepe, je ugotovitev, da povzroča uporaba različnih zaslonov odvisnost že pri majhnih otrocih in vodi v avtizem. Poimenovali so ga virtualni avtizem, kakor je poudarila Carole Bienaime-Besse iz CSA, francoskega organa, pristojnega za zagotavljanje komunikacijske svobode. Francija je sicer že leta 2008 pripravljavcem televizijskih programov zapovedala, da ne smejo pripravljati vsebin, ki posebej nagovarjajo otroke, mlajše od treh let, prav tako so zablokirali predvajanje programa Baby TV, ki je v lasti ameriške televizijske mreže Fox.

Toda pripravljavci programov svarijo, da takšne prepovedi niso smiselne, saj imajo starši, ki digitalne naprave pogosto uporabijo za varstvo otrok, številne druge kanale, kako priti do vsebin. »Želja, da bi otroke obvarovali pred zasloni, je občudovanja vredna, a verjetno nerealistična,« je za AFP povedala Alice Webb, vodja otroškega programa pri BBC. Ker se ni mogoče zanesti na starše, je treba pripraviti vsebine, ki bodo primerne za otroke, predvsem pa mladino naučiti, da razvije kritično razmišljanje.

Prepovedi niso smiselne

V Sloveniji razprave o tej temi nikakor niso prišle tako daleč, da bi jih uvrščali med prihodnje probleme javnega zdravja. Psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak, specialistka logoterapije, na splošno ugotavlja, da se pri nas razprave začno šele takrat, ko se nekaj zgodi, pa čeprav v tem primeru že vemo, da odvisnost od telekomunikacijskih sredstev je problem. Tudi med otroki: »Po dva meseca na leto preživim z njimi na taborih in opažam, da ne vidijo lepega okrog sebe, ne poslušajo, ne znajo se zbrati, na vsako besedo se burno odzovejo ...«

Psihološke in nevrološke raziskave so pokazale, kot pravi, da se pojavlja digitalna demenca, kajti možgani, ki so v zgodnjem otroštvu izpostavljeni ekranu, se ne razvijajo ustrezno. »Namesto na podlagi avtentičnih izkušenj se razvijajo na osnovi umetnega sveta. Posledice se ne vidijo le v tem, da so otroci manj sposobni koncentracije, ampak pri socializaciji in čustvovanju. Postanejo socialni roboti.«

Zato Zalokar Divjakova poziva k preventivi, predvsem pa k pogovorom na strokovni ravni ter prehodu k jedru problema. »Pogovarjamo se kvečjemu o skrajševanju časa, ki ga otrok preživi pred ekranom, ne znamo pa dati vsebine v njegovo življenje.« Ni zagovornica prepovedi ali zakonskih omejitev. »Vsak človek je svobodno bitje, in če odrasli ne moremo brez zaslonov, to ne pomeni, da tudi otroci ne morejo.«

Specialni pedagog Marko Juhant prav tako ne vidi smisla v regulaciji, če ne zaradi drugega zato, ker je država navsezadnje zainteresirana za to, da se ekonomija razvija. Če pa otrok že spremlja vsebine na raznih zaslonih, je pomembno, da dobi filtrirana sporočila. »Zato naj to počne skupaj s starši. Oni naredijo selekcijo, poleg tega ponavadi nimajo veliko časa za skupno spremljanje otroških vsebin, kar sta dve pomembni varovalki. Menim pa, da otroci do šestega leta ne bi smeli imeti nobenega monitorja. Pa še po tem naj bi bile vsebine ne le zabavne, ampak nujno tudi poučne.«

Posledice, ki jih opaža pri otrocih zaradi pretirane uporabe zaslonov, so, da se spreminjajo v zombije, so pasivni (pričakujejo, da jih bo zmeraj nekdo zabaval, tudi v vrtcu in šoli) in prav nič potrpežljivi. »Starši ne učijo otrok, da morajo včasih malo počakati, ampak jim dajo v roke digitalno napravo. Zaposlijo jih z elektroniko, namesto da bi jih vzgajali,« opozarja Juhant.

Poti nazaj ni

Ne glede na svarila o vseh nevarnostih ne moremo mimo dejstva, da vendarle živimo v digitalni dobi. In da je nekakšna moralna panika spremljala vsak nov medij v družbi, tudi knjigo, opominja medijska psihologinja Maya Goetz, ki na bavarski televiziji Bayerischer Rundfunk vodi Centralni inštitut za otroke in izobraževalno televizijo. »Danes otroci živijo v medijsko zelo pisani družbi. Mobilni telefoni, tablice in televizija so vsenavzoči in edino, kar vemo zagotovo, je, da v našem življenju ne bo manj medijev in elektronike.«

Zato so vsakršne prepovedi nesmiselne, zelo smiselna, pravzaprav nujna pa je medijska vzgoja. Prva kompetenca, ki jo mora otrok usvojiti, je, kako izklopiti (napravo), opozarja Goetzeva. Je tudi bolj konkretna: predšolski otroci imajo povsem dovolj 10 do 30 minut brkljanja po tablici. »Prepoved spremljanja elektronskih vsebin se zdi najlažja rešitev, ampak ni. Spoprijeti se moramo z izzivi v današnjem medijskem svetu in narediti otroke kompetentne za življenje v njem. To bo vsekakor zahtevalo veliko treda in bo vse prej kot lahko.«

Starši so kuratorji medijskega življenja otrok

Verjetno ni sporno, da je televizija – ta je še generacijo nazaj veljala za glavno zlo, ki ustvarja poležuhe – v skupini zaslonov najmanj potencialno škodljiva, saj so tam vsebine že presejane. Martina Peštaj, urednica otroškega programa pri RTV Slovenija in medijska psihologinja, pravi, da pri izbiri risank za predšolske otroke najprej ločuje, ali so to malčki (stari do treh let) ali že starejši (stari štiri ali pet let). »Pri najmlajših je pomembno, da so risanke preproste in da se dogajajo v okolju, ki jim je znano in ga lahko razumejo, to so družina, prijatelji, vzgojiteljica, morda gasilec ali policaj, to pa je že to. Magična bitja so aktualna pozneje.« Prav tako je pozorna na estetiko in na sinhronizacijo – z obojim namreč vplivamo na otrokov razvoj.

Osebno, tudi kot mama, meni, da lahko otroci postanejo redni gledalci okoli drugega leta, saj šele takrat začnejo razumeti stvari in usvojijo ustrezne jezikovne veščine. Otroci se kajpak med seboj razlikujejo, nekateri bi lahko gledali risanke že pri enem letu, drugih še pri treh letih ne zanimajo, ne glede na to pa so v predšolskem obdobju starši tisti, ki odločajo, kaj bodo gledali, kdaj in koliko. »Starši so kuratorji medijskega življenja otrok. Vstop v svet medijev mora biti načrtovan in skrbno premišljen,« opozarja Peštajeva.

Tako je v idealnem svetu, v realnosti pa je drugače in res se velikokrat zgodi, da so elektronske naprave varuške. »Pred tem si nima smisla zatiskati oči, vse, kar lahko kot urednica otroškega programa naredim, je, da najdem kakovostne vsebine,« odgovarja Martina Peštaj. Jasnih smernic, kaj je primerno in kaj ne, pri nas ni, ravna se po praksi iz tujine, kjer odvisnost otrok od zaslonov res postaja vse pomembnejša tema. Če bi šli na pota regulacije, bi bili najbrž televizijski programi tisti, ki bi nosili odgovornost, se strinja, toda televizija se je že uvrstila med medije, ki so še dobri, kajti gleda jo (znova v idealnem svetu) vsaj celotna družina skupaj.