Tiskane izdaje
Ne le da se je zgodila ljudska vstaja na družabnih omrežjih, lev po imenu Cecil je postal prvi kralj živali, ki je bil deležen veliko minut televizijskih poročil in prizadevanj novinarjev s pomočjo tipkovnice. Kaj se je zgodilo z levom po imenu Cecil?
Živel je v Afriki, star je bil trinajst let in imel je svojo levinjo. Bil je, kot se za kralja živali spodobi, na vso moč fotogeničen in veličasten prebivalec nacionalnega parka Hwange v prekrasni državi Zimbabve. Končal je pod smrtonosnim strelom ameriškega zobozdravnika Walterja Palmerja, ki ga je neusmiljeno pokončal, verjeli ali ne, za zabavo. Lev po imenu Cecil je umrl, da se je z njim v imenu lovskega zanosa lahko fotografiral belec z drugega konca sveta. Seveda je bil pri fotografiranju lev po imenu Cecil mrtev, ker gospodje, kot je Palmer, nimajo poguma, da bi se približali živemu levu. Gospod Palmer na splošno rad strelja velike živali, da se lahko potem z njimi fotografira. Temu se knjižno reče športni lov. Malce se človek sprehodi, vstopi in izstopi iz terenskega vozila, konec koncev mora tudi uperiti lok ali puško in spremljati tarčo. Vse v športnem duhu, seveda, kajti mrtve živali so zanj trofeje, ki jih ne bo pojedel, ker ne on ne njegovi bližnji ne umirajo od lakote. Nasprotno, kakšna kila ali dve rezerve bi se nedvomno našli.
Zdaj, ko smo Walterja bolje spoznali, lahko povemo, da je pred levom po imenu Cecil ustrelil tudi leoparda in nosoroga in veliko drugih živali, srčno si je želel ustreliti še slona, in to ne kar nekega slona. Slon mora biti velik.
»Oh, ta lov ni šel po načrtih,« je o smrti leva po imenu Cecil potarnal nihče drug kot beli profesionalni in tamkaj živeči lovec Theo Bronkhorst. Walterju, neustrašnemu lovcu na divje živali iz varne razdalje. Za svoj »herojski« lovski izlet je plačal skoraj 50.000 evrov, in to samo zato, da je lahko umoril lepo afriško žival. Kaj bi takšen denar pomenil kakšni materi samohranilki ali otroku, ki je gibalno oviran, v Združenih državah Amerike, se gospod po imenu Walter ni utegnil ali pa ni mogel spomniti. Lovska strast, kaj hočemo.
Ampak pojdimo končno k bistvu zgodbe. Naš zoboder Walter je ustrelil leva po nekajminutnem sprehodu iz skrivališča. Šel je domov, se okopal, morda pogledal še kakšen pornografski film, se zgražal nad premalo mehkimi rjuhami in naslednji dan je s profesionalnimi lovci šel pogledat leva po imenu Cecil. Revež je ranjen ležal na tleh. In Walter? Kaj bi? Ranjenca je pokončal s še eno puščico. Takrat pa − »o gorje!« − gospod profesionalni lovec Bronkhorst je opazil, da ima lev ovratnico, kar pomeni, da spada v nacionalni park in je zaščiten. Sicer bi bil lev kot lev in ne bi bil Cecil. No, lepa reč, zdaj pa ima gospod Bronkhorst težave z oblastmi. Vse zaradi leva po imenu Cecil.
Pa ljudje? Če ste povprečni Zemljan s televizijskim sprejemnikom, ki mu je Disney že v ranem otroštvu hočeš nočeš nastavil vrednosti sistem, da levi pojejo v savani, da imajo dekleta oči velike kot skodelice za čaj in pas ozek kot svinčnik, potem je vaš odziv na smrt leva po imenu Cecil živa ogorčenost.
Gospod Palmer je moral zapreti ordinacijo in se skriva. Ljubitelji Disneyjevih živali ga iščejo, želijo ga ubiti s puščico. So svete knjige nehali brati že pri Stari zavezi, kjer je klanje »oko za oko« oziroma »lev za človeka« standard? Dobronamerni kristjani ga javno pošiljajo v pekel in večne muke. Rahločutne ženske in modri moški na facebooku zahtevajo nič manj kot smrtno kazen za zobozdravnika, ki rad pobija živali, ki nastopajo v Disneyjevih risankah in dokumentarcih o ogroženih vrstah, za zabavo.
Morda ti isti ljudje, ki vidijo, kako lovca Walterja ližejo ognjeni zublji pekla in kako ga Satan osebno kuha v kotlu, ob teh plemenitih mislih ravno pečejo telečji zrezek, morda obračajo purana na žaru, prefinjeno grizljajo kaviar ali si nemara na debelo mažejo na kruh gosjo pašteto in objokujejo kruto usodo leva po imenu Cecil.
Foto: Reuters
Ti isti ljudje, ki bi gospoda Palmerja linčali z golimi rokami, se ne zmenijo za tovornjake, polne izjemno inteligentnih živali, kot so pujski, ki so na poti v klavnice. Hugo, Boris, Ivanka, Mimi, Lučka, Leopold ... ne stanejo skoraj 50.000 evrov. Prodajo jih kot zrezke po šest evrov za kos v omaki. Za njimi nihče ne joka in ne stoka. Verjemite, pujsek Leopold ima ravno toliko živalskega šarma kot lev po imenu Cecil, ki naj mu bo lahka zemlja. Tudi krava, sicer po imenu Cilka, in ne Cecil, se sprašuje, kaj je narobe z njeno frizuro, da njena smrt po številnih letih nenehnega rojevanja in dajanja mleka ne pomeni nič. Razmišlja o nekaj peroksida in trajnem kodranju. Morda bo tudi ona dosegla sočutje množic na družabnih omrežjih? Ali ni dovolj lepa, dobra, pametna? Sprašuje se, ali bi morda morala raztrgati kakšno ovco, da bi pokazala svoj značaj? Mora podkupiti volka? Vse to se sprašuje krava Cilka zaradi tragične usode leva po imenu Cecil.
Gospoda Palmerja iz Minnesote iščejo ameriške oblasti. Je bil njegov strel v leva po imenu Cecil legalen? Legalno ali nelegalno, to je zdaj vprašanje! Morate biti kralj živali, sicer bo vaša smrt neopazna in skrajno nepomembna. Je to podobno pri ljudeh? Pomislite, če lev po imenu Cecil ne bi imel imena in ne bi imel ovratnice, niti slučajno ne bi izvedeli zanj. Ustrelil bi ga »športni navdušenec«, in to povsem legalno.
Dogajanje okrog smrti nesrečnega leva lahko spremljate na #CeciltheLion ali pa se pozanimate, kako živijo Cilka, Leopold in Ivanka z družino prav blizu vas. Kot je natančno opozoril Guardian, je imel lev po imenu Cecil na voljo trinajst lepih let in žal strašno smrt. Do tega zločina je živel na 14.650 kvadratnih kilometrih. Kokoš v industrijski reji ima v tistih nekaj mesecih prostor v velikosti lista papirja formata A4.
Smrt treh krokodilov za eno žensko torbico
Aktualne zgodbe, ki polnijo svetovne medije, se ne končajo z levom po imenu Cecil. Modno ozaveščeni in ozaveščene poznajo torbo z imenom Jane Birkin, ki je, kot je lev vrhunska lovska trofeja, luksuzna modna trofeja.
Če želite vzbuditi zavist modnih navdušencev ali zgolj paparacem in sosedom dokazati, da imate denar in okus, si kupite torbico po imenu Jane Birkin. Izdeluje jo prestižna modna hiša Hermès iz Francije. Roko na srce, torbica je res dobro zašita in prenese marsikaj. Kako ne bi, saj stane 35.000 evrov. Za nakup torbe obstajajo, verjeli ali ne, čakalne liste. Naprej se prebijete za borih 150.000 ameriških dolarjev. Ena torbica. Naj ponovimo, ena ženska torbica.
Človeška nečimrnost očitno nima cene. Za eno samo takšno torbico razmesarijo tri krokodile. Le kaj bi s 35.000 in več evri lahko naredila ena ženska, če bi se odločila, da z njimi koga razveseli? Recimo kakšne starostnike, ki prebolevajo raka, ali pa sirote, namesto da okrasi svoje zapestje s kožo mrtvih krokodilov.
Treba je poudariti, da torbice Birkin ne izdelujejo iz kože krokodilov, ki so prestrašili Čurija Murija v Afriki ali nagajali kakšnemu drugemu turistu, to so krokodili, ki kot večina nesrečnih živali v reji svoje življenje preživijo v betonski bedi in trpljenju. Nato jih okrutno razkosajo in prodajo za velike denarje, kot smo ugotovili, ženskam s prefinjenim občutkom za lepoto in dober namen. Organizacija Peta želi javnost opozoriti na neetično ravnanje s krokodili in pri tem ne varčujejo z realnostjo. Krokodil v naravi živi dlje kot človek, v imenu mode pa ga pokončajo po treh letih. Način, kako ga pokončajo, spominja na najbolj okrutne srednjeveške metode, lev po imenu Cecil ne ve, kakšna milost ga je doletela, lahko bi bil krokodil, ki bi mu na živo zarili železno palico vzdolž cele hrbtenice in mu nato odrli kožo s trebuha. Dr. Phillip Arena, strokovnjak za plazilce z Univerze Murdoch iz Avstralije, pove, da na ta način usmrčeni krokodili občutijo hudo bolečino. Kako se vse to pozabi, ko je enkrat našito na kožo zveneče ime modne znamke. Tout de suite!
Na srečo se je odzvala tudi Jane Birkin, britanska igralka, ki je dovolj prisebna, da je takoj prepovedala uporabo svojega imena v imenu visoke mode in brezobzirne krutosti za torbico iz krokodilje kože. Kajti krokodili izkrvavijo do smrti. Največja krokodilja farma v Zimbabveju v imenu mode vsako leto umori 43.000 krokodilov, poroča Peta.
Farma krokodilov je tudi v Teksasu v Združenih državah Amerike, kjer mlade krokodile »ljubkovalno« imenujejo »zapestni trakovi«, prav tako za prestižno modno znamko Hermès. Ker kaj hoče modni poznavalec na roki? Drago uro z usnjenim paščkom iz kože mladega krokodila. Življenje z okusom, ni kaj. Pašček, če nočete delovati, saj veste, zanemarjeno, boste zamenjali čez eno leto. Če pojeste na leto enega prašiča in pol krave, brez težav na zapestju nosite tudi enega krokodila, ki živi v svojih izmečkih v temi in obsojen na zanikrn akvarij, kajne? Veterinar, ki je obiskal farmo v Teksasu, je od hudega večkrat mislil, da bo bruhal.
Morda pa nas bodo levi in krokodili naučili kaj novega o živalih.
