Tiskane izdaje
Je utelešenje pregovornega avstralskega duha. Pot do uspeha je tlakovana z žrtvovanjem in bolečino, to je ničkolikokrat kruto občutil na lastni koži. Zdravniški karton je imel večkrat poln kot prazen, a nazadnje se je obrestovalo. Avstralec Jason Doyle se je letos, pri 32 letih, prvič v karieri okitil z naslovom svetovnega prvaka v spidveju. Privoščili so mu vsi.
Usoda mu v preteklosti res ni prizanašala, če bi mu, najbrž ne bi bil prvič svetovni prvak šele letos. Ko začne naštevati seznam poškodb, ki jih je že utrpel med spidvejsko kariero, zlepa ne neha: rama, komolec, devet reber, prebodeno pljučno krilo ... Pod nož je šel že mnogokrat. »Vsako okrevanje je počasen proces, a ga je treba vzeti kot sestavni del dirkanja,« se zaveda šesti Avstralec s šampionsko lovoriko. Pred njim so se na piedestal postavili Lionel van Praag, Bluey Wilkinson, Chris Holder (vsi po enkrat), Jack Young (dvakrat) in Doylov veliki vzornik Jason Crump trikrat med letoma 2004 in 2009. Po Holderjevi zvezdici v sezoni 2012 ni več noben avstralski voznik elitne sezone končal v najboljši trojici – do letos, ko je Doyle prekinil štiriletno sušo.
Letos se je 32-letni v britanskem Norwichu živeči mož iz Newcastla v Novem Južnem Walesu znašel v posebni zgodbi, v kakršni ni bil še nikdar prej. Že pred velikim finalom na domačem stadionu Etihad v Melbournu se je od blizu spogledoval z naslovom, imel je namreč zelo udobnih 14 točk zaloge pred prvim izzivalcem, poljskim novincem med elito Patrykom Dudekom. Glede na vse, kar se mu je dogajalo v preteklosti, se vrhunca kariere ni lotil brezglavo, temveč skrajno preračunljivo: »Bil sem v lepem vodstvu, zato sem prišel na dirko ter poskušal uživati in iztržiti največ, kolikor se je dalo. V zadnjih mesecih se ni bilo preprosto spopadati s pritiskom, ki mi je ležal na ramah, zato sem moral na vse skupaj pogledati še z druge strani. Želel sem predvsem uživati in upal sem, da se bo vse srečno končalo.« In se je, tudi s sladko zmago na domači zadnji preizkušnji.
Foto: Borut Cvetko/mediaspeed
Avstralski nomad #69
Spidvejisti so na progi sami (pa še brez zavor povrhu), tudi v garažah imajo vsak svojo ekipo. Tovarniških moštev v tej panogi ni. Sezona svetovnega prvenstva je, sploh za avstralske in novozelandske voznike, zahteven logističen in denarni zalogaj, večino elitnih preizkušenj gostijo evropska prizorišča, tudi lige na stari celini so najmočnejše na svetu. Doyle si, podobno kot mnogi tekmeci, kruh služi v Veliki Britaniji, na Poljskem in Švedskem. »Sezono začnem s sedmimi motocikli in desetimi do 12 motorji, kar pa se lahko hitro spremeni, odvisno pač od števila nesreč in padcev,« pojasnjuje avstralski nomad, ki se ponaša z ekipo Doyle #69. »Dolga leta potrebuješ, da imaš nastavitve motorjev v malem prstu. Vsaka steza je zgodba zase, motorje imam prilagojene različnim tipom prog,« razglablja letošnji šampion.
V Evropi je njegovo ime precej bolj prepozna(v)no in cenjeno kot v domovini, kjer se lahko mirno sprehaja po mestu, pa se ljudje ne ozirajo za njim. »Domača dirka za SP je zame kot božični večer. To je edina priložnost, ko lahko domačemu avditoriju pokažem, kaj in kako počnem. Zame je že to velik trenutek, zmaga v Melbournu pa pravljica,« dodaja 32-letnik. V 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je v spidveju briljirala Nova Zelandija s kar dvanajstimi šampionskimi lovorikami, od katerih jih je polovico prispeval Ivan Mauger, ob Švedu Tonyju Rickardssonu še vedno največji motociklični dirkač vseh časov. Po prelomu tisočletja so štafetno palico prevzeli v Avstraliji, ki je izjemna valilnica odličnih spidvejistov, ki pa jih pot že zelo zgodaj vodi v Evropo, zato v domovini zanje komajda vedo.
Del kulture na Poljskem
Povsem drugače je na Poljskem, kjer si kruh služi pri Zieloni Gori. »Na Poljskem je spidvej drugi najbolj priljubljen šport, le malo za nogometom. Tam je dirkanje zaradi fanatičnih navijačev resnični užitek. Zielona Gora je tipičen spidvejski kraj, to je del tamkajšnje kulture.« Toda dirkanje ni zgolj užitek, temveč tudi veliko zahteva. V enem tednu z mehaniki prevozi s kombijem tudi po 10.000 kilometrov, spi kar med potjo, prehrana je razmeram primerna. »Zgodi se, da tudi po več dni ne pojem pravega kosila, temveč se bašem izključno s hitro hrano. Je pa res, da se razmere izboljšujejo,« zatrjuje Doyle, ki ga je za spidvej navdušil oče, ravno tako dirkač. Jason je v mladih letih prisegal na ekipne športe, treniral je bejzbol in nogomet.
Leto 2017 je bilo za Jasona prelomno in sanjsko ne le na dirkaških stezah, temveč tudi v zasebnem življenju, saj je večno zvestobo marca v poročni dvorani Bressingham v Norfolku obljubil srčni izbranki Emily Louise. »Čudovit občutek. Kdor pravi, da je poroka nekaj norega, razmišlja drugače kot midva. Uživava kot zakonca, spremenilo se ni ničesar. Še vedno dirkam in še naprej to počnem z enako strastjo. Edina sprememba je to, da je Emily zdaj gospa Boyle. Imam soprogo, ki stoji za menoj in me podpira. Če najdeš pravo, je preprosto. Razume, koliko mi pomeni spidvej, in želi, da mu ostanem zvest še nekaj sezon, čeprav sva zaradi tega malo skupaj. V prvih dveh tednih po poroki sva se videla natanko tri dni. Pridejo trenutki v sezoni, ko sva po tri tedne narazen. Ni lahko, a Emily se s tem odlično spopada. Zato sva tudi poročena,« se zareži gospod Doyle.
