Tiskane izdaje
Sausages so začeli so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta se našla zagnana tolkalist Martin Janežič Buco in kitarist Marko Čulajevič Čule, ki sta želela imeti polnokrvno rock skupino. Od takrat se je zasedba precej spreminjala, zdaj so z njima še pevec Goran Breščanski, baskitarist Janez Jonny Gregorič in kitarist Matjaž Marin. Svoj 25. rojstni dan bodo praznovali 25. novembra v ljubljanskem Orto baru, ki je že vrsto let njihovo domicilno koncertno prizorišče.
Skupina je imela doslej 1243 večjih in manjših koncertov ter nastopov na različnih odrih, izdala je pet studijskih albumov, posnela 14 videospotov in prejela nagrado zlati petelin za najobetavnejšo skupino leta 1998. Ker so doslej največkrat igrali v Orto baru, bodo tam tudi praznovali s številnimi gosti, ki so tako ali drugače povezani z njimi. Na odru se jim bodo pridružili še Tomi M., Neisha, Marko Hatlak, Hamo, Peter Dekleva, Blaž Črnivec, Marko Paunovič ter pihalna sekcija Gašper Gradišek in Daniel Savnik. Za ogrevanje bodo poskrbeli ljubljanska punk zasedba Bütli in atraktivne metalke Hellcats. Ob tej priložnosti smo s tremi člani obujali spomine na začetke skupine, ki je pogosto, tik preden bi postala velika, zaradi različnih okoliščin ostala v podtalju.
Buco: Začelo se je, ko sva se spoznala s Čuletom. Bil sem ravno na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Oba sva hodila na Osnovno šolo Toneta Čufarja, vendar je med nama šest let razlike, tako da se nisva poznala. V prvem letniku je moj sošolec Luka Triler sestavil bend, v katerem so bili še Štumf, Štef, Petko, Čule in jaz. Bobni, baskitara, dve kitari, klaviature in Luka na vokalu. Čuleta, ki je bil Trilerjev sosed, sem prvič srečal na Lukovem rojstnem dnevu in na tej žurki je zaigral Johnny B. Goode Chucka Berryja. Zdelo se mi je res hudo.
Skupina brez imena je vadila za Bežigradom v soseski BS3, kjer je bil tudi prostor za vaje bežigrajske godbe na pihala, katere član sem bil. Tam smo vadili kakšna dva meseca, do plesa, ki naj bi bil na srednji naravoslovni šoli za Bežigradom. Ker je špil odpadel, je potem tudi ta bend leta 1990 nekako razpadel.
Sausages nekoč.
foto osebni arhiv
Čule: Potem je minilo kar nekaj časa, preden sva se spet srečala. Takrat mi je povedal, da pričakuje bobne iz ZDA. To je trajalo res dolgo ... In ker sem v življenju na splošno vztrajen, še zlasti glede deklet in bobnarjev, sem mu toliko časa težil, da je na koncu le priznal, da ima bobne in se lahko dobimo. Medtem sem se za vaje dogovoril še s Tomažem Gasparičem Gaspardijem pa s študentom iz Makedonije, kitaristom Zlatkom Cvetanovskim. Pridružil se nam je tudi Bernard Velkaverh, sin Dušana Velkaverha, a zgolj da bi nas poslušal. Manjkal nam je še basist, saj smo se na kupu znašli trije kitaristi in Buco na bobnih. Bernard je še kar hodil na naše vaje in v nekem trenutku smo mu rekli, naj malo brunda zraven. Imel je zelo globok glas in smo ga zato prepričali, da je postal naš pevec, kitarist Gaspardi pa se je vdal v usodo in iz usmiljenja do nas drugih prijel za baskitaro.
Sam sem si leta 1987 kupil kitaro Fender, ki jo imam še zdaj. Za to sem ponoči delal, zjutraj pa hodil v šolo. Oče je k zaslužku dodal še sto nemških mark. Kupil sem si tudi dober ojačevalec, Gallien-Krueger, stal je skoraj dva tisoč nemških mark. Nato nas je kolega za svoj rojstni dan konec leta 1992 povabil, da mu zaigramo v avli dvorane Tabor.
Buco: Na tem našem prvem špilu sem bil še ves svež in neizkušen, nisem vzel preproge s sabo, na kamnitih tleh avle mi je nenehno spodnašalo činele, tako da sem jih zato vso pesem moral vleči k sebi. In ta koncert smo celo posneli z videokamero!
Breščanski: Najprej sem bil pevec in kitarist pri srednješolski zasedbi Dürsy Bürsy, s katero smo preigravali poznane pesmi. Bilo leta 1990 ali 1991, ko je bil tisti protest proti maturi, na katerem smo nastopili pred kakšnimi tri tisoč ljudmi. Nato pa sem bil pevec v zasedbi kitarista Ivana Bekčića Mad Dog, s katerim sem se po treh letih, zaradi »religioznih razhajanj«, razšel. Takoj zatem sem v Kudu France Prešeren čez cesto srečal sosedo, ki je bila takrat Čuletovo dekle. Takrat sem ga spoznal in sva bila v treh stavkih vse zmenjena: jaz, da sem nehal peti pri bendu, on, da ravno iščejo pevca. Povedal je, da imajo dva špila in da igrajo rock. To je bilo leta 1995. Ko sem se pridružil Sausages, so bili v zasedbi poleg mene še Buco, Čule in Gaspardi. Jaz sem takrat igral še ritem kitaro, a ker sem preveč trgal strune, sem jo pustil.
Buco: Prvo ime skupine je bilo Sausages Time. To je iz nanizanke Černi gad, kjer je imel eden od likov, princ, vsak dan opolnoči sausages time − to je bil čas, ko so mu prišle družbo delat njegove kurtizane. Nam se je to zdelo zelo zabavno.
Čule: Potem pa se je pokazalo, da je ime Sausages Time neprimerno, tako z vidika izgovarjave kot pisanja, zato smo se odločili, da bomo samo Sausages, tako kot na prvem špilu.
Buco: Sicer pa smo bili vmes, recimo, tudi The Beer Hunters ...
Breščanski: Čuletu se je zdelo, da je ena kitara v bendu premalo, in je predlagal, da bi mogoče imeli še pihalce, saj si je želel malo več soul zvoka Jamesa Browna. Zbral jih je Gašper Gradišek, s katerim je Buco igral pri godbi na pihala. Takrat smo začeli na veliko nastopati. Prvi špil, potem ko sem se pridružil Sausages, smo imeli na Bizeljskem, bili smo predskupina Šank Rocka. Tam smo tako navdušili, da so nam morali izklopiti elektriko, da je Šank Rock sploh lahko prišel na oder. Odigrali so dve, tri pesmi, potem pa so na oder spet nagnali nas in smo igrali, dokler nam ni zmanjkalo pesmi, potem pa še enkrat … Pred mojim prihodom so Sausages kakšno leto nastopali brez pevca. Ko sem se jim pridružil, je bil bend po treh letih delovanja že močno oblikovan, jaz kot pevec pa tudi. Veliko smo igrali, nič vadili, dobro zaslužili. Zakaj bi torej človek razmišljal o kakršnikoli karieri?
