Po dveh tednih druženja med obiskovalci in umetniki, tako značilnega za Ex-tempore, in po podelitvi nagrad sta do konca oktobra na ogled veliki prodajni razstavi v Mestni galeriji Piran in Monfortu v Portorožu.
Tudi danes Ex-tempore Piran ostaja eden bolj prepoznavnih kulturnih dogodkov, ki na najbolj žlahten način soustvarja in nadaljuje tradicijo Pirana kot mesta umetnosti. Na letošnji ediciji sodeluje manj umetnikov kot prej in tudi manj nagrad je bilo podeljenih, saj je med sponzorji in donatorji upadlo zanimanje za umetnost, hotele pa so prodali tujcem. Vendar sta vzdušje na podelitvi nagrad in obisk v prvih dneh pokazala, da je med ljudmi dovolj zanimanja tako za druženje kot za ogled umetniške prireditve.
Žiranti iz treh dežel so letos obe glavni nagradi podelili mlajšima ustvarjalkama. Velika nagrada je pripadla Tini Konec iz Oplotnice za inovativno podobo, ki pred našimi očmi spreminja agregatno stanje. »Kristalizacija« v tehniki tuša na papirju zgošča poteze do presenetljivih učinkov.
Nagrada za najboljšega mladega ustvarjalca je pripadla slikarki Miriam Elettra Vaccari iz Portoroža za Prstni odtis. Ta je izvezen na platno tako, da prehaja v abstraktni (morski) pejsaž ali pa, kot je zapisala žirija, se podoba prstnega odtisa na dnu »razblinja, kar lahko beremo kot prispodobo za družbeno globalizirano aktualnost, ki kaže na vprašanje stabilnosti individualne, etnične, narodne, religiozne, seksualne, kulturne in vseh ostalih identitet«.
Motiv: Piran
Odkupne nagrade so podelili slikam z nekaj več osebnega izraza avtorjev v najrazličnejših tehnikah. Po večini gre za dela, ki na subjektiven način prikazujejo vedute slikovitega Pirana oziroma našega morja. Nekaj figuralnih del se posveča spominom, ki obujajo preteklost Pirana v povezavi z osebnimi občutki minevanja časa, druga so bolj ali manj uspešni abstrahirani deli mikro- in makrokozmosa obale, od večno zanimivih solin do čolnov in pejsažev mesta ob morju. Brez vsebinske navezave na obalne kraje so figuralne slike, ki raziskujejo subjektivne identitete in odnose med ljudmi. Nekaj podob je tudi v slogu geometrijske abstrakcije, prek katere avtorji oblikujejo svetlobne in oblikovne značilnosti Primorja z aluzijami na sodobne tehnologije.
Smisel za razgradnjo na posamezne figure, poteze in barve kažejo v Monfortu razstavljene slike Ade Poklač, Janka Kastelica, Nece Falk in Jožeta Šterka, če naštejemo le nekatere vidnejše med tistimi, ki niso dobili nagrade. Njihovi izrazi so posebni, ker na posebno poetičen način odpirajo vprašanja o nestalnosti zunanjega sveta in človeške (ne)umeščenosti v naravo. Izstopa tudi nekaj odličnih (impresionističnih) akvarelov, ki spominjajo na zaustavljene trenutke japonskih grafik s presenetljivimi barvnimi učinki. Na obeh razstavah je na ogled izbrana polovica od nekaj več kot dvestotih oddanih slik. Živahnost po večini slovenskih ustvarjalcev na razstavi zbuja upanje, da se bodo Ex-tempora Piran v prihodnje udeležili tudi drugi talentirani slikarji.
