Tiskane izdaje
Lani smo v kinematografih lahko videli kar 15 slovenskih filmov, enajst jih je sofinanciral Slovenski filmski center. Štirje so bili v kinu že jeseni 2016, enajst pa lani. Vse skupaj si je ogledalo 163.532 gledalcev, kar je od 8 do 9 odstotkov lanskega kino obiska.
S tem odstotkom se uvrščamo v evropsko povprečje in smo primerljivi z državami, kot so Slovaška, kjer je obisk domačih filmov 6,5-odstotni, Avstrija (4,9-odstotni) in Estonija (10-odstotni).
Lani je imel Slovenski filmski center za delovanje in dejavnosti, od filmske vzgoje do produkcije filmov, na voljo 4.434.000 evrov, letos naj bi jih prejel 35.000 več. Glede na takšno finančno realnost slovenske kinematografije je odstotek gledalcev domačega filma zadovoljiv, v primerjavi z večino vzhodnoevropskih držav pa celo višji. Težko se seveda primerja z državami, kot so Francija, Italija in Nemčija, v katerih je ta delež bistveno višji, a so bistveno obsežnejša tudi sredstva, vložena v filmsko produkcijo in število posnetih filmov. V Franciji zato kar približno 36 odstotkov kino gledalcev predstavljajo gledalci francoskega filma, v Italiji je ta delež 29-odstotni, v Nemčiji pa 22-odstotni.
Leta 2016 je bil ta delež v Sloveniji celo 10-odstotni, k temu je večinoma pripomogel film Pr'hostar. Tudi za lanski obisk slovenskega filma gre skoraj polovica uspeha enemu filmu, in sicer mladinskemu filmu Košarkar naj bo Borisa Petkoviča, ki ga je lani videlo 77.792 gledalcev. Film je še vedno na sporedu.
Za nami le še Ciper
Tudi ostali podatki, ki sta jih predstavili direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar in vodja distribucije in promocije Nerina T. Kocjančič, kažejo, da je v slovenski kinematografiji precej živahno. In to kljub enemu najnižjih vložkov javnih sredstev v filmsko produkcijo v državah članicah EU. Po besedah Nataše Bučar je namreč za nami le še Ciper. Kljub temu je filmskemu centru uspelo nekoliko dvigniti maksimalna sredstva za realizacijo igranih celovečercev, tako da bosta dva med njimi letos prejela 600.000 oziroma 640.000 evrov. To je v zadnjih nekaj letih najvišje sofinanciranje posameznega projekta pri nas. Deležna ga bosta filma Nočni kvartet Vinka Möderndorferja o naključnem srečanju dveh zakonskih parov, ki bosta postavljena pred težko odločitev, in Nekoč so bili ljudje Gorana Vojnovića z begunsko tematiko.
Zanimiv je podatek, da so lani slovenski producenti za sedem celovečernih filmov pridobili 30 odstotkov sredstev v okviru evropskih programov oziroma razpisov ter iz filmskih skladov držav, kot so Hrvaška, Srbija, Avstrija, Makedonija, Italija, Norveška in Nemčija. To je najvišji znesek tujih vlaganj doslej. Prav tako je lani začel veljati ukrep denarnih povračil za tuje producente, ki snemajo v Sloveniji. Od predvidenega milijona evrov za povračila je bilo počrpanih 650.000 evrov. To pomeni, da so tuji producenti na območju Slovenije za gostinske, tehnične in druge storitve plačali približno 2,6 milijona evrov in da je vložek 650.000 evrov prinesel približno dva milijona prihodkov v slovenske storitvene dejavnosti. Na filmskem centru pričakujejo, da bodo letos počrpali vsa razpoložljiva sredstva in jih v prihodnjih letih povišali.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov, prvenec režiserja Gregorja Božiča.
Kaj bomo sofinancirali
Glede na rezultate lanskih razpisov za celovečerce bodo poleg Möderndorferjevega in Vojnovićevega filma na filmskem centru sofinancirali še filma Mateja Nahtigala Korporacija in Gajin svet Petra Bratuše ter dva igrana celovečerna prvenca, Jezdeca Dominka Menceja in Inventuro Darka Sinka. Nastajata tudi dva dokumentarca. Prvi, To delo je v javni lasti Amirja Muratovića, bo posvečen Ivanu Cankarju, drugi, Antigona Janija Severja, pa fenomenu te dramske junakinje.
Darko Štante bo debitiral s celovečernim filmom Posledice.
Kdo bo udaril prvo klapo
Medtem ko je v procesu snemanja tudi dokumentarni film Igorja Šterka Septembrska klasa o zadnji generaciji jugoslovanskih vojaških nabornikov, naj bi letos padlo še pet prvih klap novih igranih celovečercev. Matjaž Ivanišin bo režiral film Zadušnica, zgodbo o Dušanu, ki se ob bratovi smrti vrne v domačo vas, kjer se bosta resnično in domišljijsko prepletla. Ne pozabi dihati je film Martina Turka o najstniku, čigar življenje se postavi na glavo, ko njegov starejši brat dobi punco. Vsi proti vsem je naslov filma Andreja Košaka, ki se tokrat po ponesrečenem filmu Stanje šoka vrača z zgodbo o korumpiranem županu. Damjan Kozole po Nočnem življenju vstopa v življenje polsester (Polsestra), ki morata iz finančnih razlogov živeti skupaj in zato tudi razčistiti medsebojne frustracije. Korporacija Mateja Nahtigala, ki je navdušil s prvencem Psi brezčasja, obeta nekakšen novomeški noir, v katerem bo preiskava osamljenega policista razkrila vrtiljak prevar.
Po dokumentarcu Dom se režiser Metod Pevec vrača k igranemu filmu z naslovom Jaz sem Frenk.
Kaj bomo posneli
Letos bo predvidoma končanih enajst igranih celovečercev, med njimi trije prvenci ter pet dokumentarcev. Največ pričakovanja vzbujata vsaj dva projekta. Prvi je mednarodna koprodukcija z mednarodno zasedbo Zgodovina ljubezni scenaristke in režiserke Sonje Prosenc. Režiserko, ki je debitirala s filmom Drevo (2014), je leta 2016 največji filmski portal Cineuropa, ki združuje evropske filmske kritike, uvrstil na seznam osmih najobetavnejših evropskih režiserk. V ospredju zgodbe je Iva, ki po materini smrti odkrije, da je imela ta skrivno razmerje z opernim dirigentom, kar zruši njene predstave o družini. Drugi projekt, ki vzbuja pričakovanja, je prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov scenarista in režiserja Gregorja Božiča, postavljen v sredino 20. stoletja v Benečijo. Protagonist filma je skopuški mizar, ki se po nepričakovani ženini smrti sooča s slutnjo, da je bilo njegovo življenje prazno. Prvenca bosta posnela še Urša Menart, ki bo v filmu Ne bom več luzerka tematizirala današnje tridesetletnike, ter Darko Štante s filmom Posledice, zgodbo o osemnajstletniku, ki se znajde v vzgojnem zavodu. Med dokumentarci gre omeniti film Nikita Siniše Gačića o nekdanji morilki Cristini Pinto, ki se po 24-letni zaporni kazni vrne v »vsakdanje« življenje, ter film Vlado, dokumentarec Mirana Zupaniča o Vladu Kreslinu.
Kaj bomo gledali
Pretekli teden je v art kino mreži začel svojo pot najboljši film lanskega Festivala slovenskega filma, dokumentarni Družina Roka Bička. Konec tedna je distribucijsko premiero doživel dokumentarec Mesto svetlobe Marka Kumerja, ki stopa v intimni svet štirih družin in njihov dialog z industrijskim mestom Šoštanj. Februarja bo v redni distribuciji dokumentarec Zadnji ledeni lovci žal že pokojnega Jureta Breceljnika (film je dokončal Rožle Bregar), ki je vzel v precep zdajšnje generacije lovcev iz inuitske skupnosti Vzhodne Grenlandije, kulture s štiritisočletno tradicijo.
V eni glavnih vlog v filmu Zgodovina ljubezni Sonje Prosenc igra Norvežan Kristoffer Joner. Foto: Jure Eržen/Delo
Preplet dokumentarnega in fiktivnega je v osrčju filmskega eseja Mihe Knifica Vztrajanje, mozaične pripovedi o dogodkih, ki so zaznamovali glavne like. V distribuciji bo konec marca. Igrani celovečerni prvenec Izbrisana je posnel pisatelj in scenarist Miha Mazzini, v katerem, kot pove naslov, tematizira eno manj slavnih zgodb slovenskega poosamosvojitvenega časa.
V filmskem centru za letos za zdaj napovedujejo še distribucijo filma scenarista in režiserja Miroslava Mandića Igram, sem, omnibus treh zgodb, v katerih so glavni protagonisti gledališki in filmski igralci ter njihov intimni spopad z liki, ki jih igrajo.
