Ponedeljek, 19. 11. 2018, 19.54
5 let, 5 mesecev
Miha Mazzini: Slovenski finančni razpon
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,51
19
Nočem, da ostane spregledano – ste opazili zelo zanimiv odnos do zneskov, ki smo jim bili priča to leto? Začelo se je z višanjem socialne podpore za 34 evrov in na spletnih omrežjih je gomazelo in rjovelo: kakšen znesek! Ohoho, 34 evrov! Saj nihče več ne bo hotel delati! Če mi dajo 34 evrov na mesec več, obležim do sodnega dne! In tako dlje.
Nedavno je sledilo višanje minimalne plače za 70 evrov in prejemniki zneska so dobili od Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) pridevnik "bogati". Ni čudno – če je 34 evrov denar, da boste zaradi njega cele dneve nabijali po tipkovnici in bljuvali zavist, potem je 70 evrov res že bogastvo.
Sem edini, ki se mu zdita zneska nekam nizka za tako krepke izraze, ki smo jim bili priča? Za vojno po spletnih medijih? Za vulkan zavisti?
Kdo je bogat in kdo revež?
Slovenstvo je silno egalitarna družba, o čemer govorijo tudi podatki, recimo finančni Ginijev indeks, Palma razmerje (vir) – po obeh smo med manj razslojenimi v svetovnem merilu.
Osebno me bolj zanima odnos, ki ga imamo do denarnih zneskov v glavah. Kaj je za nas veliko in kaj malo? Seveda po človeško drugače ocenjujemo znesek, ki ga dobimo sami, in tistega, ki ga dobi drugi, a vseeno mora obstajati javna predstava o bogatiji in siromaštvu, ki je nezavedna, kot stvari mentalitete pač so.
Kako bi jo izbrskali na plano?
Sanje naših državljanov
Recimo, da pustimo realnost ob strani in se prepustimo čarom zlate ribice, ki naj bi izpolnila vse želje. Takšni časi obstajajo, imenujejo se predvolilno obdobje, ko politiki obljubljajo vse, kar bi volivci radi slišali.
Vrnimo se torej v leto 2011, k Pahorjevi vladi (opisano v kolumni Slovenske plače). Minister Križanič je definiral bogataša – to je tisti, ki prejme več kot 1.500 evrov na mesec. Takrat je bila minimalna plača 562 evrov, povprečna pa 850 evrov. Nastala je tale slika:
Potem pa je Karl Erjavec postavil še spodnjo mejo, najnižje pokojnine naj bi bile tisoč evrov. Torej dobimo naslednjo sliko, v kateri predpostavim, da minimalna lovi najnižjo pokojnino in se seveda zviša tudi povprečna plača:
Razmik
Ste opazili, kako stisnjen, kako ozek je naš idealni finančni razpon – z jurjem začneš in po dolgi in uspešni karieri končaš petsto evrov višje? Pomislite: vse, kar lahko v življenju dosežete z veliko talenta, truda, študija, podjetnosti in sreče, je zaobjeto v enem samem bankovcu!
Ne verjamete? Tole je naslov iz lanskega leta, kjer sta "povprečni" in "najbogatejši" v istem loncu: "S povprečno plačo ste že med četrtino najbogatejših".
Minimalna plača
Minimalna plača bi morala biti izjema, redkost, pač dno prehranjevalne verige. Ste opazili, kako vedno bolj postaja norma in štartna osnova? Sprašujem mlade, ki jim ponudijo službo, in ni pomembno, kaj bodo delali, od prodajalcev do veterinarjev, od natakarjev do odvetnikov, vsem ponudijo minimalca z možnostjo napredovanja proti povprečni plači, a čez nekaj let (če bodo pridni). Kar pomeni par sto evrov več na mesec, če in ko.
Če so nekoč imeli "zlati standard", imamo pri nas zdaj minimalnega.
Kako se je to zgodilo, ne bi vedel. Sumim pa, da sta se srečala slovensko mentalno pravilo "dajmo še malo potrpeti" in nuja gospodarstvenikov, ki so zaradi (divjega) lastninjenja morali odplačati posojila čim prej in za najnižjo ceno dela.
A naj ostanem pri stisnjenem finančnem razponu, ki ga imamo v glavah: bi ljudstvo res preneslo, da bi se meje zrahljale? Kot vidim, najbolj učinkovita politična diskreditacija ni objava podatkov, da je neka oseba kradla, ponarejala, lagala in podobno, temveč da ima visoko plačo. Če je nima, pa objavite desetletni znesek in verjemite, nihče ga ne bo delil s 120, ker bodo preveč zaposleni z zgražanjem.
Minimalna plača bi morala biti izjema, redkost, pač dno prehranjevalne verige.
Kulturniške posebnosti
V umetnosti in znanju pri plačilih velja formula, imenovana "minus ena": če naj bi delavci delali za minimalca, bi umetniki morali za stopnjo manj, torej zastonj.
Tako sem leta 2015 lahko zapisal: "Lani sem dobil prek 200 vabil in bi se torej lahko vsak delovnik odpeljal v kak slovenski kraj in tam sodeloval na pogovorih, predavanjih, okroglih mizah in podobnem.
Točno šest (6) vabil je omenjalo honorar. Vsi ostali so mi povedali, da to počnem za lastno promocijo, vključno z velikimi imeni slovenskega gospodarstva in celo gospodarskih združenj." (kolumna Dežela brezplačnega dela)
Po vztrajnem odklanjanju in trajajoči branosti kolumn sem se – ponosno poročam – prebil v višji razred. Obveznim zastonjkarjem so se zdaj pridružili že tisti, ki honorar ponudijo, nočejo pa povedati, kolikšen je, veselo me bodo presenetili po predavanju (ha, ha, ha!), in pa tisti z jasnimi kriteriji. Na primer podjetje enega od najbogatejših Slovencev si je zaželelo predavanja, ki naj ga pripravim zanje, in tokrat se je videlo, da sem že v najvišjem slovenskem rangu, kar ga umetnost in znanost lahko dosežeta – niti govora ni bilo več o zastonjskem delu, marveč so mi takoj ponudili minimalca po ceniku stanovskega društva.
Maksimalni učinek za minimalno plačilo
Minimalec pač odraža miselnost amaterizma: kajti če vsak lahko opravi vsako delo, potem naj bo vsak tudi isto plačan, mar ne? In ker smo v kapitalizmu, je znesek seveda najnižji možen.
Na dnu dneva pa je veliko odvisno od vseh, ki ponujamo svojo delo ali storitev: če za minimalca dajete maksimalca, potem ohranjate sedanje stanje. Imam pa optimističen občutek, da vedno več ljudi srečuje pamet in se nočejo več iti te umazane igre.
V življenju je pač tako, da morate reči "ne", če želite večkrat slišati "da".
Preberite še:
19