Kranjska klobasa bo 
še 15 let tudi hrvaška

LJUBLJANA, DUBROVNIK – Kranjska je naša, a Hrvati se ne dajo! smo v Slovenskih novicah pisali že pred dvema letoma.

Spomnimo: postopek zaščite kranjske klobase v EU se vleče od 18. februarja 2012, ko je bil v uradnem listu Unije objavljen enotni dokument za njeno zaščito. Ugovor na vlogo za zaščito so tedaj podale tako Avstrija in Nemčija kot Hrvaška. Decembra 2012 so se začela pogajanja z vsemi tremi državami in se končala aprila lani.

Da, prav ste ugotovili, z Avstrijo in Nemčijo ni bilo težav, sporazum je bil dosežen, s Hrvaško pa ne! Z germanskima državama smo se kmalu dogovorili: Avstrijci pri poimenovanju mesnih izdelkov ne smejo, denimo, uporabljati imena Krainer ali Krainer Wurst, ampak mora biti zraven obvezno dodana še predpona, na primer, Chilikrainer … Severni sosedje bodo sicer še naprej lahko uporabljali poimenovanja, kot so Osterkrainer, Käsekrainer, Schweinskrenier ali Braunerkrainer, a jih ne bodo smeli prevajati v druge jezike, slovenski proizvajalci pa lahko zaščiteno ime kranjska klobasa prevajajo prav v vse jezike.

Ker gre za podoben jezik, se bodo Nemci, ki so se prav tako pritožili, zgledovali po dogovoru z Avstrijci.

Vojna za klobaso

Hrvatje so bili znatno bolj trdoživi. V pritožbi so med drugim zapisali, da so njihovi proizvajalci tradicionalno proizvajali klobase pod imenom kranjska in da imajo pravico, da to ime uporabljajo tudi v bodoče. »Da gre za generično poimenovanje, ni argument!« se je že tedaj postavila Ana Ahčin, sekretarka pri gospodarskem interesnem združenju proizvajalcev kranjske klobase, združenju, ki se ni hotelo predati, vedoč, da se je kranjska klobasa na območju Gorenjske razvila že v začetku 19. stoletja, še več, besedi klobasa in koline sta bili v slovenskem jeziku zapisani še prej, že v 17. stoletju, »zato sploh ni nobene debate o tem, da to ne bi bila slovenska jed!« je čvrsto prepričan tudi etnolog Janez Bogataj.

In kako je bilo s kranjsko klobaso na Hrvaškem? Tam jo je začel leta 1921 proizvajati Đuro Gavrilović, pozneje so mu sledili še drugi, kranjska kobasica, kot ji rečejo, je zato tudi pri njih kmalu postala – blagovna znamka.

Glede na to, da teh mesnih in klobasastih dobrot na Hrvaškem proizvedejo za okoli deset milijonov evrov in pol na leto (zgolj za informacijo: pri nas jih proizvedemo za več kot štirikrat manj oziroma za okoli 2,5 milijona evrov na leto), so – normalno – začutili tržno priložnost. Ter se spustili v vojno – za kranjsko klobaso! O njej je poročal celo BBC.

Že takrat pa je bilo jasno: če s Hrvati pri tem vprašanju v pol leta ne bomo našli skupnega jezika, bo imela zadnjo besedo – komisija.

Duh iz stekleničke

Čeprav naj bi še vedno šlo za grob in delovni osnutek, ki bo očiščen in uraden predvidoma decembra, je nekaj ključnih dejstev (predčasno) že ušlo – iz stekleničke. Ana Ahčin je bila zato močno presenečena. Pravzaprav se ji je zgolj dozdevalo, kdo naj bi že pred končnim soglasjem vse to spravil v javnost. »Veste, v tem trenutku pa resnično ne morem komentirati, saj smo to besedilo prejeli šele prejšnji teden z ministrstva, zato je še vedno v angleščini …« Ta hip je torej še v prevodu in v pripravi za sejo, smo izvedeli, na njej pa se bo sredi tega tedna sestal osemčlanski upravni odbor združenja proizvajalcev kranjske klobase, se dokončno seznanil s kompromisnim predlogom komisije in ugotovil, »ali bomo podali kakšne pripombe in predloge, ga bomo sploh sprejeli ali pa ga pač ne bomo«?!

Ahčinova je še enkrat podčrtala: »Veste, zadeva je pravzaprav še v nastajanju, zato vam vsebine in smernic res ne morem komentirati!«

Razumeli smo jo. Dobro pa smo razumeli tudi vse tisto, kar je ušlo iz stekleničke in ki se glasi, da bo Slovenija za ceno zaščite geografskega porekla kranjske klobase v EU sprejela kompromisni predlog Evropske komisije, po katerem bodo lahko na Hrvaškem še 15 let po sprejeti zaščiti (predvidoma torej decembra) izdelovali njihove klobase s poimenovanjem – kranjska klobasa.

Bela in prehodna zastava

To namreč predlagajo v Bruslju, potem ko ni bil mogoč sporazumni dogovor s hrvaško stranjo. Toda kompromis je stvar dogovora, zato mora biti potrjen pri obeh straneh, ne le pri naši. Najbrž je kmetijski minister Dejan Židan tudi zato izkoristil srečanje kmetijskih ministrov regije v Dubrovniku in s hrvaškim kolegom Tihomirjem Jakovino ob robu srečanja spregovoril – o kranjski klobasi. »V danih razmerah je za slovensko stran nadvse pomembna zaščita, četudi z daljšim prehodnim obdobjem. Slovenija zato zagotovo ne bo glasovala proti kompromisnemu predlogu. Ki pa ne pomeni prav nobenega popuščanja v zastopanju naših interesov!« In še: »Znotraj EU se vselej pač ne da doseči, da bi vse naenkrat veljalo, vendarle pa je pomembno, da bo cilj dosežen!«

Očitno poraz v tem arbitražnem procesu priznava tudi naš stari dobri južni sosed. Hrvaški minister za kmetijstvo je takole obrazložil: »Res je, Hrvaška je vložila pritožbo, a Evropska komisija je sprejela odločitev, kakršno pač je.« Nakar pa je le izdavil tisto, kar mu je ves čas ležalo na duši: »Ne bom rekel, da smo zadovoljni, toda hočeš ali nočeš, veste, moramo sprejeti to kompromisno rešitev prehodnega obdobja petnajstih let, ko se bo morala naša prehrambna industrija pač prilagoditi in poiskati neko drugo ime za našo kobasico.«

Bolj gladko bosta državi vendarle rešili vprašanje zaščite istrskega pršuta. Medtem pa novo vojno že sproža – krvavo rdeč teran.