Soška fronta oživljena

Kmalu potem ko so zbiratelji ostalin prve svetovne vojne z Bovškega pred četrt stoletja ustanovili Društvo 13-13 (poimenovano po 1313 metrov visoki koti v pogorju Rombona, kjer je bila med prvo svetovno vojno topniška opazovalnica avstro-ogrske vojske), so se njegovi člani odločili, da poleg povezovanja in skupnega delovanja na področju zbiranja, ohranjanja in javnega predstavljanja predmetov iz tega obdobja začnejo obnavljati različne vojaške objekte (poti, jarke, kaverne, utrdbe …) na tem območju.

»Najprej smo se lotili priprav na obnovo dela prve avstro-ogrske obrambne linije na pobočju vzpetine Ravelnik (519 metrov), kilometer od Bovca. S proučevanjem pisnega in slikovnega zgodovinskega gradiva ter z urejanjem uradnih postopkov, predvsem pridobivanjem soglasij, je 1994. začel nastajati prvi muzej na prostem na območju, kjer se je med letoma 1915 in 1917 odvijala soška fronta,« pravi predsednik Društva 13-13, 62-letni Miloš Domevšček, in nadaljuje:

»Spomladi naslednje leto smo člani društva zavihali rokave ter začeli čistiti in obnavljati strelske in povezovalne jarke, bunkerje, kaverne, strojniška gnezda in opazovalnice ter na novo postavljati lesene barake. Pri tem smo odkrili v cement vdolbeno oznako BH 4, kar pomeni, da je pred natanko sto leti te avstro-ogrske položaje utrjeval 4. bosansko-hercegovski pehotni polk. Tako pri urejanju spomenika na prostem na Ravelniku kakor pozneje na Čelu in v Lepeni smo se trudili, da smo uporabljali čim bolj avtentične materiale, kakršne so imeli graditelji na voljo leta 1915, pri čemer so nam prišle zelo prav stare fotografije, ki jih v svojih zbirkah hranijo naši člani. Po štirih mesecih smo delo končali in junija 1995. odprli približno 500 metrov dolgo krožno pot, na kateri si obiskovalec le 300 metrov od glavne ceste iz Bovca proti Vršiču oziroma Predelu lahko ogleda najznačilnejše sestavine prve frontne linije na soški fronti oziroma dejanske okoliščine, v kakršnih so živeli, se bojevali, trpeli in umirali vojaki različnih narodnosti. Ker je vstop v muzeje v naravi prost, je težko spremljati, koliko turistov si ga ogleda, a dokler smo na Ravelniku še imeli vpisno knjigo, smo vsako leto našteli od 2000 do 3000 vpisov, o številu tistih, ki se niso vpisali ob obisku, pa smo lahko le ugibali.«

Utrdba z razgledom

Muzej na prostem oziroma nema priča nesmiselnega vojskovanja na Ravelniku nazorno prikazuje del avstro-ogrske obrambne črte, ki je potekala prek Rombona (2208 metrov), se spustila v Bovško kotlino, jo prečkala in se na levem bregu Soče prek Humčiča (810 metrov) povzpela na Javoršček (1557 metrov).

Avstro-ogrska vojska je po italijanskem napredovanju in zasedbi Bovca avgusta 1915. prvo obrambno linijo močneje utrdila prav na pobočju vzpetin Ravelnik in Stržišče (486 metrov), ki sta naravni oviri, hkrati pa skrivata in varujeta cestno križišče ter začetek poti v dolini Koritnice in Soče. Kljub srditim spopadom, ki so zahtevali veliko žrtev, italijanske enote v Bovški kotlini niso bile uspešne. Položaji obeh vojskujočih se strani so se na tem delu bojišča ustalili in se v naslednjih dveh letih niso bistveno spreminjali, vse do avstro-ogrsko-nemškega preboja oktobra 1917.

Drugi muzej na prostem je ena od petih avstro-ogrskih topniških utrdb na pobočju Svinjaka (1653 metrov), imenovana Čelo, do katere je iz vasi Kal-Koritnica 20 minut hoje. Člani Društva 13-13 so jo začeli čistiti in odkopavati jeseni 2002 in nato delo nadaljevali naslednje leto ter jo dokončno uredili po skupno petih mesecih. Utrdba, iz katere je lep razgled na Bovško kotlino, Polovnik, Kaninsko pogorje, Rombon in druge okoliške gore, vključuje zidani strelski jarek, ki povezuje topniška položaja z nišami za strelivo, kuhinjo, opazovalnico, bivalna prostora za 40 mož in zaklon za 20 vojakov. Vsi prostori so bili prekriti z valovito pločevino, betonom, na vrhu pa s peskom in zemljo. Avstrijci so jo dogradili spomladi 1915. in vanjo namestili 120-milimetrska topa M.80, pripeljana iz trdnjave Kluže. Zaradi hudega italijanskega topniškega obstreljevanja so ju morali že jeseni istega leta preseliti v kaverno, ki so jo izkopali pod utrdbo.

Zmanjka denarja za vzdrževanje

Našemu sogovorniku je zaradi zanimive zgodbe še posebno pri srcu tretji, najmanjši muzej na prostem v vasi Lepena, ki ga je njihovo društvo predalo javnosti konec letošnjega maja. Nad Tonščevim tolmunom sredi naselja samotnih kmetij so 150 metrov od ceste, ki se vije po dolini Lepenjice do Doma dr. Klementa Juga, obnovili temelje lesene Blaževe kapele, 15 metrov kamnitega suhega zidu, leseno spominsko ploščo s poslovilnim besedilom v gotici in del nekdanje mulatjere. Ta je vodila do pokopališča, na katerem so 28. decembra 1915 pokopali 38 vojakov 2. domobranskega pehotnega regimenta iz Linza, ki so umrli pod snežnimi plazovi na pobočjih hribov nad Lepeno, kjer so bili avstro-ogrski položaji. Že naslednjo zimo so plazovi odnesli kapelo, poznejši skupaj s potresi so porušili kamniti zid, posmrtne ostanke vojakov 2. linškega polka pa so po prvi svetovni vojni prekopali na vojaško pokopališče v vasi Soča.

Pobudnik ureditve treh bovških vojnih muzejev na prostem Miloš Domevšček, ki nam jih je v uniformi avstro-ogrskega pehotnega desetarja tudi razkazal, postreže s podatkom, da so člani Društva 13-13 pri tem opravili blizu 4000 delovnih ur, od katerih je bila približno polovica prostovoljnih, za preostale pa sta za plačilo poskrbeli Fundacija Poti miru v Posočju in Občina Bovec. Muzeja na Ravelniku in Čelu sta tudi del Poti miru od Alp do Jadrana, ki povezuje dediščino soške fronte ter druge naravne in kulturne znamenitosti Zgornjega Posočja. Njihovo društvo za zdaj vsako leto poskrbi za najnujnejše vzdrževanje muzejev na prostem, čeprav si želijo, da bi se to čim prej celovito in dolgoročno uredilo. »Soočeni smo namreč z dejstvom, da je za postavitev muzeja na prostem še mogoče napraskati nekaj denarja, za vzdrževanje pa ga najpogosteje zmanjka, kar je z vidika ohranjanja in turističnega ponujanja teh zgodovinskih objektov zelo slabo. Narava je pač neusmiljena in posledice denimo dveletnega zanemarjanja so že skoraj nepopravljive,« opozori ob koncu.