28. Liffe: Žgečkanje liberalne lepodušniške levice na Zabavi

Nocoj se zaključuje priljubljeni Liffe. Večer bo potekal v znamenju podelitve nagrad in Zabave, črno-bele inteligentne in duhovite drame britanske režiserke Sally Potter. Kaj torej prinaša poslednji festivalski film z izvrstno igralsko zasedbo?

Zgodbo o sodobnem višjem srednjem razredu v Angliji, pa tudi o liberalni levici je režiserka posnela na eni lokaciji s sedmimi renomiranimi igralci. Jane (Kristin Scott Thomas) z nekaj dobrimi prijatelji proslavlja dejstvo, da je postala ministrica za zdravstvo v senci. Iz tega minimalnega zastavka Potterjeva izpelje vrsto intimnih in političnih konsekvenc.

Medtem ko se gostje zbirajo, Jane sprejema številne čestitke po telefonu, vmes pa dobiva še nekoliko intimnejša sms sporočila. Hkrati spremljamo dogajanje v dnevni sobi, kjer Janin mož, sicer akademik Bill (Timothy Spall) nemo strmi predse in deluje zmedeno. »Bill sem, vsaj nekoč sem bil Bill,« reče enemu od gostov. Njegovo čudaško vedenje skupaj z dejstvom, da ima njegova žena očitno ljubezensko avanturo z nekom drugim, nakazuje, da bo dogajanje na zabavi še pestro. Tu sta namreč še Janina najstarejša in najboljša prijateljica April (Patricia Clarkson) in njen nemški partner Gottfried (Bruno Ganz), dobronamerni newager. April ga prezira in vsake toliko natrese kakšno pikro na njegov račun: »Požgečkaj aromoterapevta in v njem boš našel fašista.« Napove celo, da bo kmalu končala njuno razmerje. A bolj ko se bo odvijal in razvijal večer, več razlogov bo April dobila, da zadrži svojega neumnega, a v osnovi prisrčnega partnerja.

Razpoke v ljubeznih

Med povabljenimi je tudi lezbični par Jinny (Emily Mortimer) in Marthe (Cherry Jones), večer pa razkrije velike razpoke tudi v tem razmerju. Mlajša od obeh dam Jinny je noseča s trojčki, nekoliko starejša Martha, po poklicu akademičarka, pa nad tem dejstvom ni videti najbolj navdušena.

Od četrtega para, ki bi moral priti čestitat Jane, se pojavi le Tom (Cillian Murphy), medtem ko njegova žena Marianne (ženska, ki je v filmu ne vidimo, a je vseskozi tema pogovorov) zamuja. Toma preostala druščina gleda zviška, saj naj bi bil predstavnik zajedalskega družbenega razreda – finančnega kapitala. Takoj postane očitno, da je Tom povsem razrvan, neprestano hodi na stranišče, tam snifa kokain, kmalu tudi dojamemo, da ima pri sebi pištolo. Prisotnost tega orožja, ki se ga sicer Tom na neki točki znebi, pa potem spet polasti, vnaša še dodaten suspenz.

Tako stopnjujoče se napetosti, ki se ustvarijo vsepovprek med vsemi junaki, se morda zdijo nekoliko pretirane, a režiserka računa na groteskni učinek svoje zgodbe. Po zaslugi izvrstne igralske zasedbe in spretne režije, ki kot po metronomu preskakuje med enim in drugim likom, med eno in drugo situacijo v tem filmu, gledalec sprejme tako nastavke kot izpeljavo zgodbe.

Iz doslej napisanega je jasno, da se zabava sprevrže v svoje nasprotje. Že ko Bill pove, da je bil pri zdravniku, ki mu je diagnosticiral terminalnega raka, nikomur ni do veseljačenja. A režiserka zna mučno ozračje pretresljive novice presekati s pretanjenimi komičnimi vložki. Ko se izkaže, da je Bill obiskal privatnega zdravnika, njegovo ženo zajame še večja panika, saj naj bi kot kandidatka za ministrico spodbujala (vero v) javno zdravstvo.

Levica iz naslanjača

Precej kritikov tega filma v njem vidi komentar britanske politične scene, a njegova političnost seže onkraj meja Velike Britanije in zadeva predvsem današnjega duha časa ter stanje liberalne levice nasploh. Primerov za to je več in se jih da razbrati na različnih ravneh. Tema, ki jo na fakulteti preučuje in poučuje Martha je »diferenciacija spolov v ameriški utopiji«, kar lahko vidimo kot šalo Potterjeve na račun politične korektnosti in še posebej identitetne politike, ki je postala ključna politična agenda levice, pa tudi akademskih institucij, še posebej v ZDA. V filmu se pojavi tudi klasična levičarska debata: namreč vprašanje, ali napredna politika lahko pripelje do velikih družbenih sprememb, če deluje v okviru parlamentarizma, ali pa mora ostati na margini in tam ohranjati svojo radikalnost. April, ki sicer podpira svojo prijateljico Jane, vztraja na ideji leve politične sile, ki si nikoli ne umaže rok z realno politiko.

Res je, da se režiserka ne opredeljuje do vseh teh intelektualnih vprašanj, a očitno je, da smeši obstoj tovrstnega diskurza. V Zabavi bolj in manj sofisticirani dialogi prikrivajo, kako malo imajo ti ljudje z resničnimi političnimi problemi sodobnosti. Še več, širše sporočilo Zabave je nedvomno v tem, da lepodušniške razprave, dvomi, pomisleki – izraženi iz varnih in udobnih foteljev privilegiranega razreda – lahko služijo le veličastni samopodobi samih razpravljalcev.

Zabava se odvija na meji med dramo in komedijo. V obnebje komedije jo potiska stopnjevanje razkritij, grozot, izpovedi, ki na koncu kulminirajo v še enem obratu – takšnem, ki vse videno postavi v novo luč. Zabava je dokaz, da na velikem platnu še obstaja prostor za produkcijsko skromne intelektualistične, duhovite drame.