Tiskane izdaje
Prof. dr. Vito Turk je v torek praznoval osemdesetletnico. Najbolj na kratko njegove znanstvene dosežke opišejo osnovni bibliometrični kazalniki: objavil je okoli 400 člankov v mednarodnih revijah, ki so bili citirani približno 18.000-krat (Web of Science), in ima h-indeks 70. Poleg tega je objavil okoli 120 referatov in monografij. Opus del ga uvršča v sam vrh slovenskih raziskovalcev.
Kljub upokojitvi je akademik prof. Turk še vedno aktiven tako v raziskovalni dejavnosti kot pri kritičnem ocenjevanju stanja slovenske znanosti ter okoliščin, v katerih deluje. Ni mogoče razpravljati z njim več kot deset minut, ne da bi pogovor krenil prav k težkim razmeram, v katerih je slovenska znanost danes. Ognjevite in ostre kritike prav vrejo iz njega in težko bi mu prisodili osemdeset let.
Rodil se je 27. junija 1937 v Osijeku. Po maturi v Ljubljani je diplomiral in se zaposlil na Institutu Jožef Stefan ter leta 1965 doktoriral na ljubljanski univerzi, nato pa opravil podoktorsko izpopolnjevanje na Univerzi Arizone v ZDA. Kar 25 let je vodil Odsek za biokemijo in molekularno biologijo na IJS. Na Univerzi v Ljubljani je bil leta 1985 izvoljen v rednega profesorja biokemije. Katedro za biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo je vodil od leta 1976 do 1996. Nato je bil devet let direktor IJS.
Kot direktor inštituta je bil izredno uspešen, prispeval je k domači in mednarodni prepoznavnosti ter ugledu te ustanove in ponovno vzpostavil dobre odnose z ljubljansko univerzo. Še vedno je predsednik Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. Bil je gostujoči profesor na Univerzi v Neaplju, Univerzi Ludwiga-Maximiliana, Tokijskem metropolitanskem inštitutu in Univerzi v Buenos Airesu. Od leta 2002 je emeritus profesor na Univerzi Bunri v Tokušimi na Japonskem.
Njegovo raziskovalno delo sodi na področje biokemije in molekularne biologije proteinov, s poudarkom na intracelularnih proteoliznih encimih – katepsinih – ter proteinskih inhibitorjih cistatinih in tiropinih. Vzpostavil je sodobno opremljen odsek ter pri tem vzgojil vrsto mladih obetavnih raziskovalcev. Z razvojem metod proteinske biokemije je postavil temelje moderne biokemije pri nas. Raziskovalna skupina je pod njegovim vodstvom postala ena vodilnih v svetu.
Najpomembnejši dosežki iz osemdesetih let so določitve primarnih struktur cisteinskih katepsinov B, H, L, S in C, odkritje nekaterih proteinskih inhibitorjev, med njimi človeškega cistatina C, stefinov, poimenovanih po Institutu Jožef Stefan, ter tiropinov. Skupina je prva v Sloveniji proizvedla protein na osnovi tehnologije rekombinantne DNK.
Mednarodna odmevnost teh dosežkov je pripeljala do uspešnega sodelovanja z nobelovcem prof. dr. Robertom Huberjem in dr. Wolframom Bodejem. Tako so bile določene kristalne strukture inhibitorjev cisteinskih katepsinov, kurjega cistatina ter kompleksa stefina B s papainom in ugotovljen mehanizem interakcije med papainu podobnimi cisteinskimi proteinazami in cistatini. Določili so tudi kristalno strukturo človeškega katepsina B kot prvega lizosomalskega encima.
Odkritje, da je invariantna veriga p41 Ii molekul MHC-II razreda tudi inhibitor cisteinskih katepsinov, je omogočilo nov pogled na regulacijo antigenske prezentacije. To odkritje je prispevalo k razumevanju antigenskega procesiranja in prezentacijo pri MHC molekulah II. razreda. V zadnjem obdobju so ugotovili, da lizosomski katepsini sodelujejo pri procesih programirane celične smrti – apoptozi. Predpostavili so tudi model avtokatalitične aktivacije procesiranja cisteinskih katepsinov. Celotno raziskovalno delo prof. Turka je ključnega pomena za razumevanje vloge cisteinskih katepsinov, v normalnih in bolezenskih stanjih.
Prof. Turk je bil izvoljen za prvega predsednika Slovenskega biokemijskega društva, bil je prvi predsednik Evropskega komiteja za proteolizo in Mednarodnega komiteja za proteolizo. Od leta 1987 do 1989 je bil predsednik izvršnega komiteja Zveze evropskih biokemijskih društev (FEBS), nato pa osem let generalni sekretar te zveze, kar je ena najpomembnejših strokovnih funkcij v biokemiji in je bila zelo pomembna za prepoznavnost in ugled celotne slovenske biokemije. Od leta 2010 do 2015 je predsedoval znanstvenemu svetu agencije ARRS.
Za svoje izjemne dosežke je prejel številne nagrade in priznanja: poleg vseh slovenskih za vrhunske znanstvene dosežke denimo še nemško nagrado Frey und Werle in srebrno medaljo Heyrovskega Češke akademije znanosti in umetnosti. Leta 1993 je dobil nagrado ambasador znanosti Republike Slovenije. Je član več uglednih akademij (Academia Europaea, Mednarodna inženirska akademija, Ruska inženirska akademija), od leta 1999 je član evropske organizacije za molekularno biologijo (EMBO). Leta 1999 mu je za zasluge pri promociji biokemije v svetovnem merilu FEBS podelil častno diplomo. Odlikovan je bil tudi s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije za promocijo znanosti v Republiki Slovenije. Od leta 2003 je dosmrtni častni član Mednarodnega združenja za proteolizo (IPS), od leta 2005 pa tudi Svetovne akademije znanosti in umetnosti. Redni član SAZU je od leta 2013.
Nikakor pa ne smemo pozabiti njegovega pedagoškega dela. Postavil je temelje za nov študijski program biokemije na vseh ravneh, do doktorske. Vzgojil je številne generacije danes vodilnih slovenskih biokemikov tako doma kot v tujini, ključen pa je bil tudi pri ustanovitvi Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, za kar je leta 2007 prejel zlati znak IJS.
Profesorju Turku želimo še obilo zdravih in ustvarjalnih let. Mogoče pa je le že prišel čas, da bi malo zmanjšal strahovit tempo, v katerem je živel in deloval do sedaj, čeprav si njegovi znanci in prijatelji tega resnično ne znamo predstavljati.
