Maria Konnikova, avtorica knjižne uspešnice Kako razmišljati kot Sherlock Holmes, je na blogu, ki ga piše za The New Yorker, komentirala na moč nenavadno raziskavo skupine kalifornijskih znanstvenikov in študentov, ki jih vodi dr. Roberto Malinow, ugledni ameriški nevroznanstvenik argentinskega rodu. Malinow se je sicer že kot študent navduševal nad vlogo skrivnostnih sinaps, tako imenovanih stičišč, ki so ključni funkcionalni element komunikacije med živčnimi celicami, posledično pa tudi delovanja možganov. Malinow je prepričan, da bomo v možgane v prihodnosti po potrebi in, zakaj pa ne, poljubno lahko dodajali spomin (znanje, pridobljeno na podlagi izkušenj, ki jih v resnici sploh ne bi imeli in niti ne bi bilo več nujno, da jih imamo). Kako? Tako, da bi s posegi, ki bi jih opravljali na sinapsah (te bi namenoma krepili ali šibili), v naše možgane dodajali nov, zaželen spomin, izbrisali del spomina, ki tam že je, a je iz nekega razloga moteč oziroma odveč, ali pa tja – le če bi to želeli – vrnili del spomina, ki smo ga bodisi izgubili bodisi nam je bil nekako izbrisan. Ne, ne gre za nobeno potegavščino, še manj za znanstveno fantastiko. Malinowova skupina to namreč že počne in, naj se sliši še tako neverjetno, dosega kar lepe rezultate, vendar za zdaj samo na – podganah.
Ker velikokrat – to ste najbrž že opazili – celo preveč neposredno kaj povem oziroma zapišem, vam bom priznal: prav razveselil sem se izjemnega znanstvenega podviga, ki se ga je lotil dr. Malinow. Uganili ste, ko sem bral blog Marie Konnikove, sem pomisli, da bi Slovenija k Malinowu – komaj mu bo nekoliko prepričljiveje uspelo dokazati, da bi enake posege kot na podganah lahko uspešno opravljal tudi na ljudeh – poslala kar naše politike, ne, ne samo poslance, tudi številne člane vodstev slovenskih političnih strank, pri katerih razmeroma pogosto lahko opazimo, da imajo zares velike težave s spominom. Vi jih imate radi, Malinow pa bi jim pomagal! Za začetek bi jim sinapse zgolj krepili, nič drugega. Šele čez čas morda le ne bi škodovalo niti to, če bi jih prikrajšali za del spomina, iz katerega včasih črpajo vso svojo prepirljivost, zavist ali nestrpnost.
