V pesniške pokrajine Jureta Jakoba iz zbirke Lakota – pokrajine v dobesednem in prenesenem pomenu – vstopamo kot v posvečen prostor, pa vendar brez epifanije: »Nobene epifanije. / Zbudil sem se, začutil, da je jutro, / tiho, zgodnje, / potem pa rutina.« Z minljivo prisotnostjo človeka in njegove dejavnosti se srečuje Jakobov pesniški subjekt že v preteklih zbirkah, vsaj od Zapuščenih krajev naprej. Verzi postajajo vse bolj enoviti in izčiščeni kot drobne molitve. Naslovna pesem Lakota zakoliči pesnikovo vlogo budnega, mestoma nenamerno vsiljivega, a nemega opazovalca sveta, na katerega ne more vplivati (»Godi se mimo moje volje.«). Vedno večja krnitev in ekonomičnost pesniškega izraza, podobna kratkosti in neslišnosti vdiha in izdiha, se kaže pogosto tudi v opuščanju ali rutinski preproščini glagolske akcije, kot je polaganje laminata. Ponavljajoči se gibi spominjajo na enakomerno in do neke mere samoumevno dihanje, »čeprav je za vsakim dihom / prstena, črna špranja, / za vsako špranjo / zadnji kot«, ki razpira vrzel v zaumno in nadčutno. Prav pri vzporejanju človeškega dejanja s procesi v naravi pa izginja razlikovanje med opazovalcem in opazovanim.
Glavni živi protagonisti pesmi so (ponovno) ptice, ki pesnika s svojim žvrgolenjem uvedejo v dan/prisotnost, bralca pa pospremijo na čudovito, spokojno in nekoliko ...
Celoten članek je na voljo registriranim uporabnikom spletne strani Dnevnik.si. Želite nadaljevati?