Zakaj ženske na Hrvaškem po nepotrebnem trpijo?
Teden dni po izbruhu afere postaja jasno, da ima sosednja država kulturni problem.
Odpri galerijo
Aktivistke Združenja Štorklja so pred poslopjem hrvaškega sabora prebrale grozljiva pričevanja žensk, ki so izkusile verbalno in fizično nasilje uslužbencev zdravstvenih ustanov. Foto CROPIX
Teden dni po pretresljivem pričevanju Ivane Ninčević Lesandrić, poslanke iz vrst stranke MOST, ki je med sejo sabora, na kateri so poslanci odločali o interpelaciji hrvaškega ministra za zdravstvo Milana Kujundžića, povedala, kako so ji, »medtem ko je imela roke in noge privezane ob operacijsko mizo, brez anestezije opravili kiretažo, ki se je bo spominjala kot najhujših trideset minut v življenju«, postaja jasno, da njeno trpljenje in trpljenje drugih žensk ni le posledica zdravniške malomarnosti, ampak kulturni problem.
Aktivistke Združenja Štorklja, ki nameravajo vztrajati pri tem, da se sprejmejo »politične odločitve in ukrepi, ki bodo pripomogli k sistematičnemu odpravljanju nasilja nad ženskami«, so danes pred poslopjem sabora organizirale javno prebiranje grozljivih izkušenj žensk iz hrvaških porodnišnic in ginekoloških ordinacij. O tem, kako globoke so njihove travme, dovolj pove dejstvo, da nekatere v svojih pričevanjih opisujejo stvari, ki so se zgodile pred dvajsetimi leti.
Ena od žensk je zapisala, da »zaradi prizadetosti in žalosti ni bila sposobna niti stokati, ko ji je specializant pol ure brez anestezije strgal maternico«. Drugi so na vprašanje, zakaj je bolnica poleg nje dobila anestezijo, ona pa ne, odgovorili, »da je ta druga premlada in da zato ne bi bilo prav, da bi se mučila«. Šivanje po porodu brez anestezije je skorajda uveljavljena praksa. Eni od porodnic so, potem ko so ji popokali šivi, svetovali, naj »možu reče, da naj nikar gleda tja dol, in vse bo v redu«. O brezčutnosti zdravnikov, ki se ne menijo za bolečine svojih pacientk, najbolje priča primer ženske, ki je med porodom, »tako stokala, jokala in kričala od bolečin, da se je ob njej razjokala celo medicinska sestra«.
Zdravstveni minister Kujundžić je napovedal podrobno preiskavo vsakega posamičnega primera. Nekateri predstavniki medicinske stroke so poskušali vse te strahote pojasniti s stalnim pomanjkanjem denarja in kadrov, pri čemer že nekaj časa najbolj primanjkuje anesteziologov. Oglasili so se tudi nekateri pogumnejši zdravniki, kot je dr. Herman Holler z Reke, ki so takšno neusmiljeno ravnanje z ženskami razglasili za »navadno barbarstvo«, samo kiretažo pa za »primitiven in zastarel postopek«. Spregovorili so tudi posamezni ugledni anesteziologi, kot je dr. Maja Karaman Ilić iz zagrebške bolnišnice Sveti duh, ki pravi, da ne vidi niti enega samega razloga, da bi moral kdo v 21. stoletju med medicinskimi posegi trpeti bolečine. O tem, kako neurejena so pravila o dajanju anestezije, dovolj zgovorno priča podatek, da v omenjeni bolnišnici Sveti duh epiduralno anestezijo uporabijo pri 34,8 odstotka porodih, v osiješki bolnišnici pa smo v 2,2 odstotka primerih. Podobno je tudi pri epiduralni anesteziji pri carskem rezu. V Svetem duhu jo uporabijo v 86,6 odstotka, v osiješki bolnišnici pa le v 27,6 odstotka primerih.
Vse to opozarja na dejstvo, da ne gre za posamične incidente, temveč za pojav, ki priča o tem, da – še zlasti ko gre za verbalno nasilje – ženske v Hrvaški po nepotrebnem trpijo samo zato, ker pripadajo kulturi, v kateri je normalno, da ženske trpijo bolečine. Nekaj žensk je na te neznosne razmere opozorilo že pred štirimi leti. Takrat so izvedli preiskavo, vendar njenih rezultatov niso nikoli javno objavili. Tokrat bi moralo biti drugače, glede na prevladujočo patriarhalno miselnost in vse očitnejše nazadnjaštvo pa za zdaj ni razlogov za pretirani optimizem.
Aktivistke Združenja Štorklja, ki nameravajo vztrajati pri tem, da se sprejmejo »politične odločitve in ukrepi, ki bodo pripomogli k sistematičnemu odpravljanju nasilja nad ženskami«, so danes pred poslopjem sabora organizirale javno prebiranje grozljivih izkušenj žensk iz hrvaških porodnišnic in ginekoloških ordinacij. O tem, kako globoke so njihove travme, dovolj pove dejstvo, da nekatere v svojih pričevanjih opisujejo stvari, ki so se zgodile pred dvajsetimi leti.
Ena od žensk je zapisala, da »zaradi prizadetosti in žalosti ni bila sposobna niti stokati, ko ji je specializant pol ure brez anestezije strgal maternico«. Drugi so na vprašanje, zakaj je bolnica poleg nje dobila anestezijo, ona pa ne, odgovorili, »da je ta druga premlada in da zato ne bi bilo prav, da bi se mučila«. Šivanje po porodu brez anestezije je skorajda uveljavljena praksa. Eni od porodnic so, potem ko so ji popokali šivi, svetovali, naj »možu reče, da naj nikar gleda tja dol, in vse bo v redu«. O brezčutnosti zdravnikov, ki se ne menijo za bolečine svojih pacientk, najbolje priča primer ženske, ki je med porodom, »tako stokala, jokala in kričala od bolečin, da se je ob njej razjokala celo medicinska sestra«.
Brez razlogov za bolečino v 21. stoletju
Zdravstveni minister Kujundžić je napovedal podrobno preiskavo vsakega posamičnega primera. Nekateri predstavniki medicinske stroke so poskušali vse te strahote pojasniti s stalnim pomanjkanjem denarja in kadrov, pri čemer že nekaj časa najbolj primanjkuje anesteziologov. Oglasili so se tudi nekateri pogumnejši zdravniki, kot je dr. Herman Holler z Reke, ki so takšno neusmiljeno ravnanje z ženskami razglasili za »navadno barbarstvo«, samo kiretažo pa za »primitiven in zastarel postopek«. Spregovorili so tudi posamezni ugledni anesteziologi, kot je dr. Maja Karaman Ilić iz zagrebške bolnišnice Sveti duh, ki pravi, da ne vidi niti enega samega razloga, da bi moral kdo v 21. stoletju med medicinskimi posegi trpeti bolečine. O tem, kako neurejena so pravila o dajanju anestezije, dovolj zgovorno priča podatek, da v omenjeni bolnišnici Sveti duh epiduralno anestezijo uporabijo pri 34,8 odstotka porodih, v osiješki bolnišnici pa smo v 2,2 odstotka primerih. Podobno je tudi pri epiduralni anesteziji pri carskem rezu. V Svetem duhu jo uporabijo v 86,6 odstotka, v osiješki bolnišnici pa le v 27,6 odstotka primerih.
Vse to opozarja na dejstvo, da ne gre za posamične incidente, temveč za pojav, ki priča o tem, da – še zlasti ko gre za verbalno nasilje – ženske v Hrvaški po nepotrebnem trpijo samo zato, ker pripadajo kulturi, v kateri je normalno, da ženske trpijo bolečine. Nekaj žensk je na te neznosne razmere opozorilo že pred štirimi leti. Takrat so izvedli preiskavo, vendar njenih rezultatov niso nikoli javno objavili. Tokrat bi moralo biti drugače, glede na prevladujočo patriarhalno miselnost in vse očitnejše nazadnjaštvo pa za zdaj ni razlogov za pretirani optimizem.
