LJUBLJANA – »Vse štiri slovenske avtohtone vrste rib – potočna postrv, sulec, platnica in podust – so ogrožene zaradi naše nespameti,« pravi dr. Miroslav Žaberl, predsednik Ribiške zveze Slovenije. Če bomo v Sloveniji posegali v vodotoke tako, kot to nepremišljeno počnemo zdaj, bomo to naše bogastvo zagotovo uničili.
»Ribiči ocenjujemo, da imamo izjemno bogat ribji živelj,« pravi Peter Solar, predsednik Ribiškega društva Celje in predsednik Komisije za pravna vprašanja pri Ribiški zvezi Slovenije. To trdijo tudi tuji ribiči, ki se z velikim veseljem vračajo k nam. Raznolikost je opazna tudi v številkah, saj v celinskih vodah Slovenije živi 86 sladkovodnih vrst rib. V donavskem porečju, torej v rekah, kot so Sava, Drava, Mura, ki se na koncu stekajo v Donavo, živi 68 ribjih vrst, od tega 53 domorodnih. V jadranskem povodju, torej v vodah, ki se stekajo v Jadransko morje, pa živi 38 ribjih vrst, od tega 26 domorodnih.
»Problem je, da o neribolovnih vrstah ne vemo veliko: ni monitoringa oziroma je na zelo nizki stopnji, tako da ne vemo natančno niti tega, kje se ribe zadržujejo,« pravi Solar. Država seveda ščiti in ohranja ribe ter njihovo naravno okolje, saj ima z različnimi dokumenti – od evropske Habitatne direktive do Rdečega seznama in uredbe – zavarovanih od 24 do 55 vrst rib, piškurjev in rakov. Med njimi je tudi pegunica, riba, ki zraste do 25 centimetrov in jo najdemo v srednjem in spodnjem toku reke Kolpe. To je redka in ogrožena vrsta v svetovnem merilu, saj je naša populacija ena od dveh v Evropi! Najdemo jo le še v spodnjem toku Dnepra …
Postrvi počrnijo in poginejo
»Seveda ne obstaja en sam razlog, zakaj se habitati spreminjajo in zakaj so določene ribe ogrožene oziroma celo pred izumrtjem,« pravi Peter Solar. Ni pa dvoma, da je glavni razlog človek s svojimi posegi v okolje. Industrializacija, predvsem v sedemdesetih letih, je uničila mnogo vodotokov, poleg tega smo že zelo zgodaj začeli posegati v vodni živelj. Že leta 1880 so začeli vnašati neavtohtone vrste rib, kot sta npr. postrvi zlatovščica in šarenka. Tretji razlog za preplah pa so veliki kormorani in sive čaplje, ki na posameznih območjih desetkajo populacije ogroženih in zavarovanih vrst rib.
»Ponekod stalež domorodnih vrst opazno pada oziroma izginjajo, pa ne vemo natančno, kje so vzroki,« opozarja Miroslav Žaberl. »V Savi Bohinjki postrvi, ki jih vložimo, počrnijo in poginejo,« razlagajo ribiči, ki ugibajo, da so verjetni razlog spremenjena temperatura vode, onesnaženje. Zavod za ribištvo šele zdaj proučuje, v kakšnih razmerah lahko postrv obstane in preživi, torej danes tega še ne vemo, opozarja Peter Solar, ki se sprašuje: »A kaj nam bo vse to pomagalo, če postrv v tako spremenjenem okolju ne bo preživela?«
Zato na Ribiški zvezi Slovenije opozarjajo na čim prejšnje sprejetje ukrepov, ki bi zagotavljali resno reševanje te problematike. Zakon o sladkovodnem ribištvu, ki je bil sprejet leta 2006, je samo osnova. »Že šest let opozarjamo državo, naj pripravi celovit program upravljanja rib, v katerem bodo določene dolgoročne usmeritve upravljanja rib na državni ravni za obdobje 12 let,« pravi Miroslav Žaberl.
Ni prehodnih jezov
Še prej oziroma takoj pa bi morali ustreznim ustanovam dopovedati, da bi morali ribiči oziroma 64 ribiških družin, ki imajo sklenjene koncesijske pogodbe za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših, sodelovati pri posegih v okolje. To zdaj ni običajna praksa.
»Kar 85 odstotkov vseh posegov v vodotoke opravlja javna gospodarska služba brez kakršnega koli vodnega soglasja in brez obveščanja ribiških družin,« pravi Žaberl, »zato pa nastajajo škoda in konflikti.« Konkretno pa to pomeni, da npr. izvajalci pri posegu v vodotok ne opravijo preventivnega odlova rib. »Največkrat je to edini možni ukrep, da preprečimo škodo. Toda ta strošek ni priznan v projektih: preprosto ga ni v postavkah,« pravi Peter Solar, ki pokaže s prstom na krivce – projektante.
Še hujše oziroma še bolj dolgoročne pa so posledice nepremišljenih posegov v vodotok, kot je npr. gradnja hidroelektrarn, ki nimajo prehodnih jezov, čeprav jih Evropa zahteva. »Posledica takega ukrepa je že vidna: vedno manj je rib vrste podust. To je tipična riba selivka, ki na drst potuje v skupini. Na Savinji smo imeli izjemno lepe drsti, toda le, dokler je bila Sava prehodna. Odkar ni prehodna, drsti ni,« opiše razmere Peter Solar.
In doda: »Mi se borimo za vse ribe, čeprav so predmet ribiškega upravljanja ribolovne ribe. Veliko več pa je neribolovnih rib, ki naj bi bile skrb naravovarstvenikov. Pa jih ne zanimajo.« Zato, opozarjajo ribiči, bomo z nepremišljeno politiko uničili vodne vire in bomo najprej izgubili štiri vrste rib: potočno postrv, sulca, platnico in podust. Potem se bo ta seznam zagotovo še podaljšal.
