»Kolikor vem naj bi bilo prvih nekaj mesecev v zaporu še OK. Potem pa so se začela pretepanja,« je pripovedovanje očetove zgodbe pričel Granit Xhaka. Očetov zločin je bil zgolj ta, da se je leta 1986 udeležil demonstraciji v Beogradu. Dvaindvajsetletnik je bil takrat študent prištinske univerze, po aretaciji pa so mu odmerili šest let zaporne kazni. Celico si je delil še s štirimi sotrpini, celico pa je lahko zapustil le enkrat na dan za deset minut. »Kot njegovega sina me je njegova zgodba zelo prizadela, zasidrana je nekje globoko v mojem srcu. Sem in tja ga naprosim, da mi jo še enkrat pove, a še vedno mislim, da mi ni razkril vsega. Vedno so prisotni trenutki tišine, ko se mi zazdi, da pogoltne besede in mi ne razkrije celotne resnice. Morda je vse skupaj enostavno preveč boleče in je hotel otrokom prihraniti vso to žalost.«
Kot pravi Granit je bil njegov oče ponosen Kosovec, ki se je zavzemal za pravice svojega naroda. »Ni bil edini, aretirani so bili še številni drugi, kot denimo očetov stric, ki je dobil 15 let,« pravi danes nogometaš londonskega Arsenala, ki zelo spoštuje tudi mamo. »Imam neverjetno spoštovanje do nje. Z očetom sta bila skupaj vsega tri meseca, ko so ga aretirali, pa ga je vseeno čakal tri leta in pol. Moja mama je izjemna oseba.«
Ko so očeta četa 1990 skupaj s stricem predčasno spustili iz zapora, sta starša emigrirala v Švico, kjer se je leta 1991 v Baslu rodil Taulant, poldrugo leto dni kasneje pa še Granit. Prvi je danes vezist Basla in Albanije, drugi vezist Arsenala in Švice. »Moj oče nama je pokazal, kaj je to mentalna moč, čvrstost. Bil je najin idol, vzornik ki nama je pokazal, da morava biti močna, če želiva v življenju nekaj narediti oziroma uspeti.«
