Izjava premierja Goloba »Primož Cirman je eden najboljših, če ne celo najboljši raziskovalni novinar v Sloveniji, če bo kdaj to želel, ga vzamem v službo kamor koli«, namreč mene ni prav nič zmotila. Zakaj? Ker bi tudi sama enako rekla. Ja, človeka z integriteto bi takoj vzela v službo. Tega si ne mislim le o ekipi portala Necenzurirano, temveč o vseh, ki se kljub strahotnim pritiskom niso uklonili in so odgovorno opravljali svoje delo, čeprav so tvegali lastno službo, eksistenco, zdravje, življenje. Poleg Primoža Cirmana in kolegov so pokončno držo izkazali denimo Bojan Veselinovič, Jaša Jenull, Mojca Prelesnik itd. Še zlasti pa cenim tiste, ki vztrajajo proč od oči javnosti, ker se medijem njihove zgodbe ne zdijo dovolj »pomembne«.
Vsakdo z vodstvenimi izkušnjami, že navaden predsednik društva, zelo dobro ve, da dober gospodar kadre izbira glede na njihove zmožnosti, delovno etiko, čustveno in socialno inteligenco ter integriteto. Le tako lahko društvo, podjetje ali država dosegajo uspehe.
Problem slovenske družbe niso ljudje s pokončno držo in visokimi etičnimi standardi. Nasprotno, taki ljudje praviloma delujejo odgovorno. Natanko takšne ljudi potrebujemo za vodstvene položaje, saj le pri njih obstaja upanje, da se bodo zmožni upreti skušnjavam, s katerimi se človek sooča, ko pride na odločevalsko mesto. Le pokončni, samorealizirani, nezafrustrirani ljudje so se zmožni odločati v interesu širše skupnosti.
Naš problem, kot se je kristalno jasno pokazalo v zadnjih dveh letih, so ljudje, ki v politiko ne gredo zato, da bi naredili kaj dobrega za svoje sodržavljane, ampak zaradi koristoljubja in oblastiželjnosti. Ti ljudje ne delujejo v interesu skupnosti, ampak zadovoljujejo le ozke interese klientelističnih klik. In za prvim vogalom, če le kaj kapne v njihov žep, prodajo lastne ljudi in njihovo premoženje tujcem. Cel kup takih smo zahvaljujoč Janševi vladi dve leti gledali na odločevalskih položajih. Na lastne oči smo videli, za kakšne ljudi gre: očitno ne znajo delovati brez korupcije, klientelizma, nasilja in drugih vrst kriminalnih dejanj. Tudi zdaj, ko jih gledamo v vlogi poslancev in direktorja RTV Slovenija, vidimo isto: ne le da jim ne gre za dobrobit sodržavljanov – mrtvohladno in brezobzirno nam škodujejo! Brezsramno delovanje članov opozicijskih strank v nasprotju z interesi državljanov RS (pa tudi njihove kriminalne kartoteke) so jasen dokaz, da se ti osebki nikoli ne bi smeli znajti na odločevalskih položajih državnih in javnih institucij.
Vsegliharstvo (»vsi so enaki«) je slepa ulica, ki nikamor ne pelje. Zadeve je treba analizirati poglobljeno. Nisem edina, ki vlado Roberta Goloba zelo pozorno spremlja. To počnemo prav zaradi godlje, ki jo je v letih 2020–2022 (in v prejšnjih mandatih) zakuhala vlada Janeza Janše. Na podlagi doslejšnjega dela Golobove vlade ugotavljam, da je kljub občasnim spodrsljajem, ki se lahko zgodijo vsakomur, svetlobna leta oddaljena od svoje predhodnice in vseh vlad pred njo. Za razliko od njih namreč vlade ne dojema kot fevda oziroma prostora brezmejne samovolje, temveč si prizadeva poslušati civilno družbo, t. j. vse nas. Torej se očitno zaveda svoje odgovornosti do sodržavljanov. Mar ni prav to glavna naloga vlade?
Tatjana Jamnik, Vnanje Gorice
