Tiskane izdaje
Še bolj kritizira aktualne načine kadrovanja. Po njegovi oceni so posledice prodaje NLB za državo negativne in neprimerljivo pomembnejše od tistih, ki jih ima prodaja Mercatorja za živilski sektor.
V Delu smo pred kratkim razkrili, da se za vsaj glede na bilančno vsoto razmeroma nepomembno Gorenjsko banko snubcev kar tare. Deset jih je, med njimi Sava Re in Telekom. Zakaj tolikšen interes?
Pri Savi Re je interes razumljiv, banke so namreč pri distribuciji zavarovalniških produktov in tudi produktov skladov v teh razmerah, in verjetno bo še nekaj časa tako, pomemben dejavnik. Za Telekom pa težko komentiram, kaj je v ozadju, kakšen je poslovni model, če obstaja in če je domišljen. Morda pri tem ni zanemarljivo, da je danes križanje baz podatkov in njihova uporaba za navzkrižno prodajo produktov pomemben dejavnik, telekomunikacijski operaterji pa imajo zelo močne baze podatkov. Znan je primer ITNT, ki je bil drugi največji izdajatelj kreditnih kartic na svetu, pa je imel potem težave z obvladovanjem tveganj, predvsem kreditnega. Če imaš banko zadaj, ki zna upravljati ta tveganja, so tudi na tem področju mogoče integracije.
Tudi KD Group skozi lastniški delež v Deželni banki Slovenije deluje v bančništvu. Verjetno bo treba tudi za to malo banko iskati nove poslovne modele, da bi ji zagotovili prihodnost. Je pa zanimiv odnos regulatorja: holdinška družba Sava mora po njegovi zahtevi zaradi svoje finančne šibkosti prodati delež v Gorenjski banki, na drugi strani je DBS, ki ima finančno šibke, celo insolventne lastnike.
Na DBS je treba gledati z drugega vidika, saj je močno pozicionirana kot neke vrste zadružno-kmetijska banka in njeno polje obstoja je še vedno mogoče. Ob vseh zahtevah regulatorja pa bo z aktualnimi obsegi poslovanja, razen če nisi resnično nišno usmerjen, na dolgi rok res težko preživeti.
Še iščete kupca za delež v DBS? Vaša skupina ima v rokah dobro šestino banke.
Da, še ga iščemo, a o tej temi ni povedati nič konkretnega oziroma vročega. Delež pa bi prodali, ker sinergij, ki smo si jih zamislili, ni bilo mogoče doseči in jih s sedanjo politiko večinskega lastnika tudi v prihodnje ne bo, zato take naložbe nima smisla imeti.
Vroča, manj bančna, bolj politična tema je gotovo prodaja NLB. Kaj mislite, jo bo aktualna oblast upala prodati?
(razmislek) Moj odgovor bo morda malce netipičen. Septembra 1990 nas je France Bučar vse predsednike in namestnike poslovodnih odborov Ljubljanske banke in LB gospodarske banke ter predsednike organov upravljanja povabil k sebi v parlament, tam je bil tudi premier Lojze Peterle in še kdo. In v tisti družbi je bilo izrečeno nekaj, o čemer bi bilo, glede na to, kar se zdaj dogaja v EU, vredno razmisliti tudi danes.
Bučar je povedal, da gre Slovenija po poti samostojnosti, v prehodnem obdobju pa da ne bomo imeli centralne banke. LB gospodarska banka je bila usmerjena na domači, LB pa na tuji trg, in v slovenskem nacionalnem interesu je bilo, da se združita, cena ni bila pomembna, nam je na tistem sestanku dejal slovenski politični vrh. Kaj hočem povedati? Državni vrh se je zavedal, morda je bil z idejo zadaj tudi Niko Kavčič, da potrebuje močno finančno institucijo, če se hoče osamosvojiti. LB je tedaj to svojo vlogo, z zagotavljanjem tako paralelnega tečaja dinarja kot zunanje likvidnosti nastajajoče države, opravila in zagotovila finančno samostojnost Slovenije. Naj spomnim še na primer »nadzorovane likvidacije« Tržaške kreditne banke. Italijani so kmalu po naši politični osamosvojitvi tako vzeli finančno samostojnost zamejcem.
Če povlečem vzporednico z aktualnim časom: smo v obdobju negotovosti glede prihodnje Evrope dveh hitrosti, evra in Evropske centralne banke, katere temeljna naloga je bila najprej omejena na zagotavljanje stabilnosti cen, zdaj pa dobiva močnejšo vlogo – ne le pri regulaciji, tudi pri kreiranju nacionalnih struktur bančnega sistema. Zato je pomembno, da bi Slovenci ohranili neko jedro finančnih institucij, ki bi v kriznih trenutkih zagotavljale samostojnost.
Nenazadnje imamo za seboj leto 2008, ko je od začetka krize do aprila 2009 šlo iz slovenskih bank za okoli 2,5 milijarde tujih depozitnih sredstev. Če ne bi imeli bufferja (blažilca, op. p.) domačih finančnih ustanov in možnosti njihove zadolžitve, bi Slovenija leti 2009 in 2010 mnogo težje zvozila, kot ju je. Ne vem, ali ima sedanja politična oblast to vizijo, kot so jo imeli takrat Bučar in drugi. Za zdaj se zdi, da ne. Menim, da Slovenija ne bi smela privoliti v pogoje, da mora prodati NLB, sploh pa ne po hitrem postopku in ne za vsako ceno. Kakšen je rezultat prodaje pod časovnim pritiskom, kaže prodaja NKBM. Luksemburški holding Biser Bidco, ki jo je kupil, je takoj ob nakupu realiziral 430 milijonov evrov dobička, nato pa si ga v dveh letih izplačal še 46 milijonov.
Kako si razlagate, da ni videti nacionalnega interesa v lastništvu finančnih institucij?
Človek si glede na zgodovinske izkušnje to težko razlaga, kot je težko razumeti tudi, da nimamo več ljudi, ki bi znali upravljati in voditi slovenska podjetja.
Kam so pa šli?
Nikamor. Veliko je dobrega kadra, rastejo mala in srednja podjetja. Problem je pri podjetjih in institucijah pod državnim nadzorom. Ko je prišel na oblast Janez Janša, so zamenjali okoli 50 direktorjev, na položaje so postavljali predvsem »naše« strankarske ljudi in manj gledali na to, kdo je sposoben voditi institucije. S to politiko je začela že LDS, a ne tako radikalno, tega Drnovšek ni podpiral.
Danes pa se poleg lojalnih išče predvsem »neoporečne« ljudi, ki pa marsikdaj nimajo kaj pokazati. Poleg tega je močno razširjeno nezaupanje do sposobnosti domačega kadra. Tudi klima, da edino tuji kapital, tuje lastništvo nekaj prinese, je verjetno posledica pomanjkanja samozavesti, neznanja ali morda želje ugajati zaradi ambicij za položaje v evropskih in drugih mednarodnih institucijah. Degradirali smo svojo samozavest, s pretirano ubogljivostjo in odrekanjem subjektom, ki so pomembni za ekonomsko neodvisnost Slovenije tudi kot članice EU. S tem nam pada ugled, ki smo ga po osamosvojitvi pridobili. Poglejte paradoks: prodali smo Mercator, borimo se za teran. Prav je, da se, toda ekonomske posledice obeh potez za živilski sektor niso primerljive.
Se strinjate z oceno, da se s poceni prodajo terjatev, ki so bile prenesene na DUTB, prav zdaj dela največja škoda slovenskemu narodu?
Strinjam se. Model, ki smo ga izbrali za sanacijo, je najdražji in tudi po analizi IMF dopušča največja koruptivna tveganja. Terjatve, prenesene na DUTB, so bile premočno oslabljene, zato jih res ni težko prodati z dobičkom. Če smo že ustanovili DUTB, bi ta morala sodelovati pri prestrukturiranju podjetij, njihovi dokapitalizaciji, ne pa predvsem pri preprodaji terjatev. Sicer pa to počnejo tudi banke, ki so pod takratnim sanacijskim pritiskom oblikovale pretirane oslabitve in se pretirano dokapitalizirane, zdaj pa je najlažje slabe terjatve prodati kakemu tujemu skladu.
Verjamete, da se prek teh tujih nakupov slabih terjatev v Slovenijo vrača denar, ki so ga kriminalno odlili v tujino med tranzicijo?
Ne, nisem zagovornik teorije zarot in tega ne verjamem, gre namreč za preveč denarja. Res pa so posamični primeri, ko se podjetja rešujejo z iskanjem obvodov, prek posrednikov kupujejo lastne obveznosti in si tako izboljšujejo kapitalsko strukturo. Vzrok je v tem, da jim DUTB ustrezno ne reprogramira dolgov ali jih dokapitalizira.
Ste prebrali odredbo o hišni preiskavi v Banki Slovenije, ki smo jo objavili nedavno?
Nekaj sem jo prebral.
In kaj pravite?
Na testni eksperiment, ki se je zgodil leta 2013, gledam …
... kako lahko o večmilijardni sanaciji bank govorite kot o eksperimentu?
Ker je to dejansko bil. Šlo je točneje za testna eksperimenta, kot se temu strokovno reče, statični pregled kakovosti sredstev ter dinamično testiranje odpornosti bank proti makroekonomskim šokom. Eksperiment smo delali po noveliranem zakonu o bančništvu, ki je bil sprejet na podlagi direktive, ki takrat sploh še ni bila veljavna. Temeljni problem so bile predpostavke, na katerih sta eksperimenta temeljila, in posledično izdelane ocene možnosti preživetja posamezne banke, če se zgodi neugodni scenarij. In prav zaradi takih predpostavk so bile potrebne višje dokapitalizacije in izvedeni izbrisi podrejenih instrumentov.
Ali boste tej kazenski ovadbi, ko naj bi štirje ljudje iz Banke Slovenije storili naklepno kaznivo dejanje, če bo šla na sodišče, priložili svoj odškodninski zahtevek? Tudi vaša družba je bila namreč v sanaciji ob del svojih naložb z izbrisom podrejenih finančnih instrumentov.
Ne, ničesar ne bomo vlagali. Mi vodimo svoje odškodninske postopke, zadeve se lotevamo tako, da skušamo ugotoviti, ali so bili ukrepi sploh potrebni, ali so bili sorazmerni in do kakšne odškodnine smo razlaščenci upravičeni. Namen zavarovalnic in družb za upravljanje, ki smo se združile v tej zadevi, ni, da bi se ukvarjali z morebitno individualno odgovornostjo posameznih ljudi, ki so sodelovali pri sanaciji. Ne ukvarjamo se na primer s tem, ali je šlo morebiti za naklep oškodovanja ali celo za namen spremeniti bančno strukturo pri nas po vizijah tujine oziroma ECB.
Kako dobro ali slabo upravlja premoženje država?
Ob takšnem obsegu prenosa premoženja na DUTB, ob takšnem obsegu sredstev v državnih skladih bi morala biti ena temeljnih stvari zagotoviti kvalitetno upravljanje tega premoženja. Res temeljna stvar! Na teh položajih bi morali imeti najboljše, najbolj izkušene kadre, predvsem pa jasno politiko, kaj hočemo. Pri nas mislimo, da je dovolj, če nekdo zna pregledno izpeljati postopek prodaje. Kancler Gerhard Schröder je, ko je Nemčija zašla v krizo, poklical najbolj izkušene strokovnjake in tudi že upokojene menedžerje, naj se znova angažirajo, ker jih država potrebuje. Pri nas pa se kadruje ljudi brez ustreznih izkušenj, pogosto iz arzenala političnih strank.
Morda je nekaj k temu kadrovskemu fiasku prinesel tudi Lahovnikov zakon, tako se na funkcije javljajo ljudje, ki nimajo službe in pridejo za dva do tri tisočake vodit ogromne sisteme. Ne gledamo in ne sprašujemo o referencah ljudi, pri nas niti pri upravljanju institucij ne uporabimo ljudi, ki so vodili velike sisteme, v preteklosti proces sanacije bank, da ne govorim, da so bili na pomembnih funkcijah v državi ali centralni banki.
Kritični ste tudi do zdravstvene reforme, kar je razumljivo, saj vaša zavarovalnica Adriatic Slovenica kar tretjino prihodkov ustvari iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
To je res, toda res je tudi, da je financiranje zdravstva realen in velik problem te države. Slovenija daje za zdravstvo okoli 8,5 odstotka BDP, to je 3,5 milijarde evrov na leto, od tega 2,5 milijarde javnega denarja. Avstrija daje 10,4 odstotka BDP, in to ob dejstvu, da ima BDP na prebivalca dvakrat višji od slovenskega. Primerjava je pokazala, da je 60 odstotkov stroškov v zdravstvu enakih pri nas in v Avstriji. Zaradi staranja prebivalstva, novih zdravil in podobnega bomo morali za zdravstvo v prihodnje dati večji delež BDP, govorim tako o javnih kot zasebnih sredstvih.
Zdravstvo se lahko financira na tri načine: po principu solidarnosti (tisti, ki ima večjo plačo, daje več), po principu vzajemnosti (vsi dajemo enako, kar pomeni, da mlajši in zdrav financira starejšega in bolnega), tretji je princip individualnosti. Pri nas je financiranje po teh načelih razdeljeno takole: 71 odstotkov po principu solidarnosti, 15 po principu vzajemnosti in 13 po principu individualnosti, struktura je podobna na primer nemški.
Ministrica zdaj predlaga izločitev principa vzajemnosti. Sedanji model vzajemnosti ima res pomanjkljivosti, ker je za 90 odstotkov storitev doplačniški. Z reformo bi morali doseči, kateri del zdravstvenih storitev bomo financirali po načelu solidarnosti in kakšni bosta košarici, ki se bosta financirali po načelu vzajemnosti oziroma ju bo moral kriti posameznik iz svojega žepa. Za zadnji dve košarici potrebujemo zdravstvene zavarovalnice, tu gre za angažiranje zasebnih sredstev. Ob opustitvi principa vzajemnosti se odpovedujemo 460 milijonom evrov, ki jih danes prispeva milijon in pol ljudi.
Zakaj pa tako ne naredimo?
Ne vem, menda je bilo na začetku sicer zamišljeno, da bi košarice pravic opredelili, a jih potem niso. Tako bomo po predlogu reforme 90 odstotkov zdravstvenih storitev financirali po principu solidarnosti. In ob tem demografska gibanja kažejo, da bo treba sredstva za zdravstvo v prihodnje povečati, ker bodo potrebe po zdravstvenih storitvah zelo narasle, pri čemer se bo moral povečati tudi odstotek BDP, ki gre za zdravstvo. Težava bo, ker bo treba poiskati dodatna solidarnostna sredstva.
In kaj bodo naredili? Bodo dodatno obdavčili plače ali dodatno obdavčili podjetja, bo uvedena participacija, morda franšiza? Bo takrat ustvarjen prostor za dodatne zavarovalne storitve? Potreba po večji osebni odgovornost posameznikov za zagotavljanje ustrezne ravni zdravstvenih storitev bo z leti vse večja, podobno kot pri pokojninskem zavarovanju. Le da tega danes nočemo uvideti.
Škoda, da reforma ne predlaga spremembe dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ampak ga ukinja. Prej kot čez dvajset let bomo imeli vsi enotno višino pokojnine, ne glede na naša vplačila v javno pokojninsko blagajno, za večje prejemke na starost pa bo moral poskrbeti vsak sam. Skrb vzbujajoče je, da Slovenija ne skrbi za to, da bi spodbujala ljudi k varčevanju za varno starost, in tudi ne, da bi se dodatno zavarovali za ustrezne zdravstvene storitve. To je temeljni problem države. Za zdravstvene zavarovalnice pa se tako ali tako ve, kakšne bodo negativne posledice sedanjih predlogov zdravstvene reforme. Ta zakon tudi ne bo brez stroškov za državo.
