Izidor Krivec: Kdor je zdaj na zavodu, je spreten skrivač

Direktor in lastnik Celjskih mesnin, enega vodilnih živilskih podjetij v državi, ki v skupini zaposluje več kot 700 ljudi, vodi skupino slovenskih dobaviteljev Agrokorja. Razmere na trgu dela so trenutno za delodajalce zelo neugodne, priznava 70. najbogatejši Slovenec. Agrokor, kot ga poznamo zdaj, čez dve leti ne bo več obstajal. Reševanje Mercatorja z državo v kakršnikoli lastniški vlogi ali vzporedno z reševanjem Tuša pa se mu zdi znanstvena fantastika.

Vlada pravi, da nam gre odlično, kako gre vam?

To leto je zelo težko zaradi rekordnega dviga cen surovin, na teh ravneh svinjsko meso vztraja že skoraj leto dni. V Evropi imamo pomanjkanje nekaterih vrst svinjskega mesa, tu je Kitajska strašen kupec in cene so za približno 80 odstotkov višje kot lani.

Kaj ne morete te podražitve prevaliti name kot kupca?

Najprej moramo to prevaliti na trgovca, ta pa seveda kasneje na potrošnika. Težave so pogodbe za blagovne znamke, kjer moramo jamčiti določeno ceno za najmanj šest mesecev. Tudi naši ceniki se zelo težko spreminjajo.

Je meso v trgovini prepoceni?

Meso je v Sloveniji na žalost že nekaj časa socialni artikel. Po eni strani je sicer magnet za kupce v trgovinah, po drugi pa je meso nekaj, za kar vsi menimo, da moramo imeti v neomejenih količinah, čeprav ni tako.

Navade v prehranjevanju se spreminjajo, kako čutite vpliv vegetarijanstva in kako občutite krizo?

Vpliv vegetarijanstva je zanemarljiv. Seveda se trendi spreminjajo, v krizi smo se naučili bolj racionalno kupovati in na žalost smo to navado ohranili tudi zdaj, ko je zopet konjunktura.

Kupujemo bolj racionalno ali samo manj mesa zavržemo?

Včasih se je tudi 30 odstotkov kupljenega mesa zavrglo, zdaj kupujemo bolj razumno. Po moji oceni se zdaj zavrže manj kot desetina mesa.

Gospodarstvo raste, potrošniki več kupujemo, kako se vam to pozna?

Optimizem se je med potrošnike vrnil, a se mesa zato ne kupi nič več. Plača se ljudem ni tako zelo zvišala, zadolžili so se za avtomobile, nepremičnine in druge dobrine, prisiljeni so varčevati in žal varčujejo tudi pri hrani.

»Kupil si bom nov avto, pa če zelje glodam«, to drži?

Malo to drži, da, ljudje se spet zadolžujejo in zato tudi pri hrani varčujejo.

Živilska panoga sodi med manj donosne, dobički niso visoki, plače so nizke, kako dobite delavce?

Seveda imamo vsi težave z delovno silo, še posebno pa je na udaru živilska panoga, zlasti mesarji. V Italiji v klavnicah ne boste našli Italijana, tam delajo ljudje iz Afrike, s Šrilanke, Filipinov. Podobno je v Avstriji. Slovenija je manj privlačna za tovrstno delovno silo.

Vi uvoženih delavcev nimate?

Do zdaj jih nismo imeli, zdaj preprosto ni več delavcev in iskali jih bomo na območju nekdanje Jugoslavije, ti so še pripravljeni delati in jezikovne ovire so manjše.

Kakšna je situacija v celjski regiji, kjer vodite regionalno gospodarsko zbornico?

Na celjskem območju nam manjka vsaj tri tisoč delavcev. Kljub temu da je na zavodu za zaposlovanje še vedno dovolj ljudi.

V čem je problem, ponujate premalo denarja?

Ne gre več za denar, nekateri preprosto nočejo več delati. Iščejo druge vzvode, so zadovoljni s socialnimi transferji in drugimi bonitetami, ki so vezane na ta status. Če k temu dodamo še delo na črno, brezplačen vrtec in podobno, je človek včasih celo na boljšem, če ne dela.

Kdo je sploh na zavodu v takšnih razmerah?

Kdor je zdaj na zavodu, pa je zdrav, je spreten skrivač ali pa je nekaj drugega narobe z njim. Če je kdaj čas za prevetritev zavoda za zaposlovanje, je zdaj.

Kakšen je odziv politike, ko opozarjate na takšne anomalije?

Mi iz gospodarstva neprestano opozarjamo politiko, da je treba sistem transferjev prevetriti. Odziv pa je skromen ali nikakršen, ker je čas pred volitvami in tudi ministrstvo za delo vodi stranka, ki je naklonjena socialnim transferjem. Tu ni upanja, da bi se pred volitvami kaj spremenilo, čeprav bi bilo v dobro vseh nas.

Nemci pomanjkanje delovne sile rešujejo z migrantsko politiko. Številni med tistimi, ki so na zavodu in po vaši oceni zavračajo delo, zavračajo tudi migrante.

Seveda, ker so jim konkurenca. Nepošteno je do tistih, ki delajo, da še vedno 80 tisoč ljudi ne dela. Po moji oceni je nujna aktivacija 50 tisoč ljudi v slovenskem gospodarstvu. Rast gospodarstva bi lahko bila še višja, če ne bi bilo pomanjkanja delovne sile. To je težava in bo glavni omejitveni dejavnik pri rasti v prihodnjih letih.

Koliko ljudi vam manjka? Če ljudje vedo, da so iskano blago, kako se to pozna pri njihovem delu?

Zaposlujemo sedemsto ljudi v skupini, trenutno bi jih nujno potrebovali še okoli petdeset, pa jih ne najdemo. Več je bolniških odsotnosti, deloma so nekateri preobremenjeni, dogaja pa se tudi precej zlorab bolniške odsotnosti in obseg zlorab se povečuje. Delodajalci smo pritisnjeni ob zid in moramo kdaj kako tako stvar tudi spregledati.

V Agrokorju je bilo tudi veliko spregledanega, vodite skupino slovenskih dobaviteljev Agrokorju. Kako vi gledate na to krizo?

Kar se je zgodilo na Hrvaškem, je seveda težava tudi za slovensko živilsko industrijo. Vendar to ni tako huda težava, da bi ogrozila obstoj koga v naši panogi. Menim, da pri nas ni nikogar, ki bi zaradi Agrokorja lahko propadel. Vedeli smo že več let, da imajo težave, bile so zamude pri plačilih, dogajala so se različna pogojevanja, kompenzacije, vračanje blaga in podobno.

Ali ste slutili, kako hude so težave?

Da je problem tako globok, najbrž nihče med nami ni verjel. Mislim, da se bo z izredno revizijo za nazaj pokazalo, da se je dogajalo tudi potvarjanje bilanc, in to nam je verjetno bilo vsem skrito. Ravnanje hrvaške države z lex Agrokorjem je bilo po mojem mnenju popolnoma pravilno, sicer bi se takrat sistem čez noč zrušil in bi bila huda polomija. Predvsem za hrvaško živilsko industrijo, posredno pa bi to vplivalo na naša podjetja. Brez tega zidu okoli Agrokorja bi imeli hud regijski problem.

Lex Mercator?

Edina logična in prava poteza je bila v Sloveniji zaščititi Mercator. Ta je, v nasprotju s Konzumom, življenjsko pomemben za slovensko živilsko industrijo. Naša živilska industrija je v Mercator vpeta z vsaj pol milijarde evrov vrednosti dobav in propad Mercatorja bi seveda pomenil propad za marsikoga med živilci. Lex Mercator je deloval pomirjajoče, do takrat je bil med živilci kar strah, celo panika.

Kako po novem zakonu poslujete z Agrokorjem?

Nekateri dobavitelji z njim še vedno poslujemo, v različnem obsegu, večina seveda v malo manjšem in bolj previdno. Sistem plačuje, z minimalno zamudo, a daleč bolje kot prej. Menim, da je tekoče poslovanje Agrokorja že blizu stabilnemu.

Kako pa je z obveznostmi za nazaj?

Za nazaj so vse samo špekulacije. Dobavitelji še vedno vztrajamo pri celotnem poplačilu, ker vemo, da so bili mali dobavitelji poplačani v celoti. Sporno je lahko z vidika enake obravnave upnikov, da so upniki različno obravnavani. Tudi iz večkratnih pogovorov z Antejem Ramljakom izhaja njegova obljuba, da bo vse naredil, da bomo dobavitelji kar najbolj poplačani.

Drugače kot banke?

Seveda, dobavitelji nismo krivi za nastalo situacijo v Agrokorju, krivda je drugje. Bolj so krive banke, ki so brez vsakršnega nadzora dajale toliko denarja in dovolile, da se je dogajalo, kar se je.

Tudi dobavitelji niste bili vsi v enakem položaju?

Res so bili nekateri v boljšem položaju, denimo skupina Adris, ki je bila ekskluzivni dobavitelj. Verjetno so takšni dobavitelji bolj krivi za težave Agrokorja kot drugi, ki smo tekmovali po tržnih pogojih. Mi smo verjetno še pripomogli k temu, da je Konzum danes boljši.

To je politična zgodba, štiri države regije, ruska državna banka, ameriški skladi, vsi za svoj interes.

V procesu globalizacije se hrana vse bolj lokalizira. Trgovci, z diskontnimi vred, so se naučili, da potrošnik vse bolj zahteva lokalno hrano. Najlepši primer je Avstrija, tam ne moreš prodati nič, česar oni sami imajo. Vsi so v neki verigi in vsi so drug drugemu zvesti. Pri nas smo tu malo pozni, a tudi k nam to zavedanje prihaja.

Tovrstna ozaveščenost ni naključje, brez vlaganj živilske industrije tako ozaveščeni ne bi bili?

Industrija je tu igrala vodilno vlogo. Zavedamo se, da potrebujemo dober primer. Pri nas se je v zadnjih 22 letih prašičereja skrčila na četrtino, v Avstriji pa se je povečala za štirikrat.

Zakaj se nam je to zgodilo?

Kmetijska politika je bila popolnoma neprimerna, tu smo veliko zamudili. Avstrija je primer, kako se domača živilska industrija zaščiti brez kršenja evropskih predpisov. Tam že od rojstva vzgajajo otroke, kaj je treba jesti, in vse tako naprej po verigi. V Sloveniji je bilo drugače, mi pospešeno pozidavamo najboljše kmetijske površine.

Kako bi ocenili poslovno okolje pri nas?

Slovenska mesna industrija se mora konsolidirati, zmogljivosti so še naprej prevelike. Do zdaj so h konsolidaciji največ pripomogli trgovci, to je jasno. Država pa je tu odigrala nespametno vlogo.

Kako?

Nekaj mesarij je na slabi banki, kjer so dobile ogromne odpise dolgov. Imate podjetja, ki so v nekaj letih šla dvakrat v prisilno poravnavo, vmes dobila pomoč države, in tako se zdrava podjetja, ki vlagamo, postavlja v neenak položaj. Če bi nam kdo odpisal 20 ali 30 milijonov posojil, ki jih niti nimamo, koliko lažje bi delali. Tako se težave slabih podjetij prelijejo na nas, nam se obesi mlinski kamen za vrat.

Menite, da bi meso moralo biti dražje, vsi smo na cenovnem vlaku na dno. Kje se to konča?

Divjanje k najnižji ceni na dolgi rok škoduje nam vsem. Če nam je vseeno, kaj kupujemo, da je le najceneje, se uničujejo domače blagovne znamke, propadajo kmetije, živilska podjetja. Ko tu ne bo več proizvajalcev hrane, bomo vsi skupaj plačevali drago hrano, ker je ne bo več v bližini.

Pa smo spet pri nacionalnem interesu. Koliko škode nam je naredila zloraba tega pojma in koliko nam škodi zanemarjanje tega interesa?

Nacionalni interes da, a ne na škodo zdravega podjetja. Ni pomembno, čigavo je podjetje, pomembno je, da je zdravo. Res je domači lastnik običajno bolj družbeno odgovoren, ker tu živi. Če pa se z izgovorom nacionalnega interesa škodi podjetjem, je slabo, in to se je dogajalo. Medtem ko smo pred desetimi leti preveč ščitili nacionalni interes, smo zdaj to zanemarili tudi v svojo škodo.

Kakšno prihodnost napovedujete Mercatorju?

Mercator je zdaj bolj pod drobnogledom kupca kot kadarkoli doslej. Več se o njem govori, bolj podrobno ga kupci gledajo, in se izboljšuje. Verjamem, da sistem Agrokor čez dve leti ne bo več tak, kot je zdaj, te perverzne prepletenosti med proizvodnjo in trgovino bo konec. To je dobro.

Agrokor bo razprodajal premoženje, vidite tu priložnost zase?

Za nas je zanimiv le PIK Vrbovec, ki je trikrat večji od nas in vanj se je veliko vlagalo. PIK bo nekam prodan in začel se bo boj za njegove police. Do zdaj je bil favoriziran, morda je zaradi tega izgubil kakšno priložnost. Ko se bodo te vezi s trgovino pretrgale, bo sicer imel nekaj priložnosti, a bo imel tudi izziv, kako nadomestiti ta izpad. Dvakrat v svoji karieri sem doživel, da je bil PIK v stečaju, in upam, da ne bom doživel še tretjega stečaja, ker je dobro podjetje. Nismo rekli, da nismo razmišljali, da bi se s tem podjetjem povezali. Bi pa s tako združitvijo dobili regijskega giganta. To je znanstvena fantastika z vidika konkurence na trgu in še bolj zato, ker ne vemo, s koliko poroštvi je obremenjeno podjetje.

Kot znanstvena fantastika se berejo tudi zamisli, da bi Mercator reševali skupaj s Tušem.

To je znanstvena fantastika številka dve. Tu je milijon vprašanj. Vemo, kdo je lastnik katerega podjetja, vemo, kakšne so evropske direktive. Prijateljskih zasebnih skladov ni, toliko so prijateljski, kolikor donosa jim kdo obljubi. Vem samo to, da je trgovskih površin v Sloveniji preveč in da se bo to v prihodnosti moralo spremeniti. Menim, da ga ni junaka, ki bi to lahko izpeljal.