NA KOŽO

Jaz zrcalo

Objavljeno 26. november 2014 23.35 | Posodobljeno 26. november 2014 23.36 | Piše: Andrej Predin
Ključne besede: komentar

Smo na točki prekomernega zaupanja v tehnologijo in elitizma brez odgovornosti.

Andrej Predin. Foto: S.N.

Pogrešljivost je trenutno etiketa, ki jo lahko brez težav nalepimo na vsakega slehernika, v kolikor opazujemo njegovo pozicijo v službi, njegov prispevek k družbi, vrednost njegovega individualizma. To postane še toliko bolj očitno, ko potencial mladosti nadomesti tveganje starosti. Človeštvo bo svojo mozaično prihodnost dolgoročno gradilo na izrazito prenaseljenem planetu, ko bo farsa navidezne moči slehernika in njegovega volilnega glasu dokončno opuščena. Narava človeka očitno predvideva suženjska in izkoriščevalska razmerja, ki so rezultanta pogoltnosti in želje po več, po vedno več.

Ampak to ni skrivnost, in to vedo tudi številni jezikači, ki s svojimi instant mnenji pustošijo po medijskem prostoru, vztrajno ponavljajo eno in isto mantro o globalni zaroti ter strašijo s črno prihodnostjo. Optika bi morala biti nekoliko širša, ekološka, nekako v skladu s konceptom psihozgodovine Isaaca Asimova, ki v zavetju znanstvene fantastike predrugači razumevanje usode in jo postavi v znanstveni kontekst interakcij med večjimi množicami ljudi. Nekaj je na tem, saj nam množice ponujajo varnost in služijo kot substrat, ne nazadnje imamo opravka s pojmom kolektivne zavesti in vedno nepredvidljivega odziva na osebno izgubo. Tako se lahko nasprotniki cepiv skrivajo v varnem objemu precepljenih, neplačniki davkov pod krilom davkoplačevalcev in nadpravni oblastniki v zavetrju pravno odgovornih državljanov.

Naša družba je evolucijsko na točki prekomernega zaupanja v tehnologijo in elitizma brez znanja, okusa in odgovornosti. Že res, da to čebljajo tudi prej omenjeni mnenjski voditelji, vendar je njihov vnos zgolj refleksija, odsev okolice z ogledala njihove čiste duše. Tovrstni odzivi pa so avtomatizmi, ki jih zlahka predvidevamo in se jih še toliko hitreje naveličamo. Gre za razvojno stopnjo, prišli so na vrsto, takrat ko morajo priti, podobno kot ličinke pri hitrem posnetku razkrajanja trupla. V resnici je anonimnost v množici tista, ki nam ponuja največ svobode. Nihče ne bo prežal na nas, ne bomo se pojavili v nikogaršnjem odsevu, pogrešljivost osvobaja. 

Deli s prijatelji