ŠEMBIJE – Na kraški planoti v okolici Knežaka je vaščane Šembij prestrašil napad volčjega tropa. Lotili so se še ne enoletne oslice z ekološke kmetije. Žival je bila po vseh predpisih v visoki ogradi, trikrat naelektreni in z debelo verigo zaklenjeni. Od prijazne in zelo radovedne osličke so ostale le še kosti, gospodar Rudi Dimic pa je poleg žalosti ob grozljivem odkritju tudi zelo jezen na državo, ki po njegovem mnenju ni sposobna zaščititi prebivalcev in živine pred zvermi, ki vedno bolj pritiskajo v bližino Šembij in okoliških vasi.
Mama Sora je jokala
»Poglejte, kaj je ostalo od naše Soče! To je moral biti velik volčji trop, naokoli je bilo vse polno odtisov volčjih šap. Morali bi videti njeno mamo Soro, kako je ihtela. Čisto zares je imela motne oči,« nam pokaže žalostne okrvavljene ostanke gospodar.
Čeprav se v Šembijah že desetletja trudijo živeti v sožitju z volkovi, je bil v sredo zjutraj, ko sta s sinom Damjanom naletela na ostanke pokola, pretresen nad taktiko krvoločnih zveri. Vrata ograde so bila namreč odprta, veriga zlomljena, električne in druge zaščitne žice vse pretrgane ali zvite, govedo in uboga oslica, ki je ostala brez mladička, pa so se prestrašeni stiskali kakih 300 metrov stran.
Hočemo ljudi ali zveri? »Ali nam lahko nekdo, lepo prosim, pove, kaj je pravzaprav prioriteta Slovenije. Ali je to obdelana in naseljena krajina, v kateri prebivajo zadovoljni ljudje, ali nenaseljena in neobdelana zemlja z divjadjo in zvermi?« se še enkrat javno obrača na vse odgovorne institucije Rudi Dimic. |
»To je moralo biti res hudo, da so naše živali v paniki tako pritisnile na vrata, da so jih odprle. Elektrika je morala močno tresti, a to jih ni ustavilo. A to je volčja taktika, oni ne gredo v ogrado, ampak tako dolgo krožijo naokoli, da se živalim zmeša in v paniki pobegnejo ven,« pripoveduje. Sin Damjan doda, da je bil njihov mogočni bik Toro, poglavar 23-glave črede bohinjskih cik, ki je sicer strah in trepet vsakega nepridiprava, v sredo zjutraj krotek kot pudelj in povsem prestrašen.
Vsak večer tulijo
»Vedno več jih je tu naokoli, od pomladi vsak večer slišimo njihovo tuljenje, nekateri jih tudi vidijo. Dva velika tropa morata biti v naši bližini, to je okoli 15 volkov. En trop je na pivškem delu, drugi pa na Volovji rebri. Zadnjič je gozdar videl jelena, za njim pa šest volkov, 50 metrov stran od njega so šli. Potem so našli samo še jelenovo okostje,« pripoveduje Rudi Dimec in še pove, da se pri njih večji ali manjši incidenti z volkovi dogajajo zelo redno, zagotovo vsak teden eden. Živina beži iz obor, v katere jih morajo prav zaradi zaščite pred zvermi vsak večer zapirati. Tako so nedavno volkovi nagnali čredo goveda v Vrbici prav do vasi, šest konj pa je v paniki pribežalo na cesto v Matenji vasi.
»Žival tako dolgo spremljaš, hodiš k njej dvakrat, trikrat na dan, jo zvečer zapiraš v ogrado in zjutraj spustiš ven, potem pa jo požrejo volkovi,« se priduša Dimic. Jezen je zaradi neukrepanja države, ki jim že od leta 2008, ko se je začelo povečevati število volkov, noče prisluhniti.
»So prišli iz Ljubljane nekakšni akademiki in ob desetih dopoldne iskali sledi volkov. Saj to je smešno. Ta teden je bil sploh grozen, kmetje cele noči ne spimo, saj smo ves čas v pripravljenosti, volkovi so vse bližje, potem pa profesorji dobivajo plačano pripravljenost, mi pa smo ves čas v strahu in se borimo za preživetje.«
Že leta 2011 so se vaščani treh najbolj ogroženih občin, Ilirske Bistrice, Pivke in Postojne, združili v civilno iniciativo, a se v šestih letih ni prav nič spremenilo, pravzaprav je vedno huje. »Položaj je nevzdržen, ljudje, živina in divjad se vedno bolj umikamo v vasi, zveri pa je vedno več. Država organizira sestanke in ustanavlja ekspertne skupine, ukrepov pa ni. Odstrel volkov je veliko premajhen, letos je bil določen samo na osem volkov in je že ustavljen. Obrnili smo se že na predsednike države, vlade in državnega zbora, na več ministrov in na varuhinjo človekovih pravic, a nismo nič dosegli. Res je žalostno, da nas, kmetov, nihče ne sliši,« je ogorčen Dimic.