Kaj jesti, da bomo zdravi

Ljudje v kameni dobi so bili lovci nabiralci, njihov glavni vir hrane pa so bile rastline in živali iz okolja, v katerem so živeli. Nabirali so sadeže, jagodičje in korenine ter lovili divje živali, od katerih niso zavrgli ničesar – organi, med drugim možgani, jetra in ledvice, so bili surovi mehkejši od mesa živali. Pred približno 9000 do 15.000 leti so morali ljudje spremeniti prehrambne navade, kar je morda vzpodbudilo začetek kmetijstva. Tako so v neolitiku že začela nastajati prva stalna bivališča, začeli so se ukvarjati s preprostim poljedelstvom in udomačili nekatere živali.

Predniki so vedeli

Sodobni človek živi v večni dilemi: kako se prehranjevati, da bi ostal zdrav. Zgodovina hrane in prehrane je sestavni del življenja že tisočletja. Povezana je z nagonom po samoohranitvi in s spektrom čustvovanj. Zato jo zaznamujejo zgodovinski in kulturni prostori, procesi in dogodki. Zgodovina prehrane je zgodovina vsakdanjega življenja v najširšem smislu. Še nikoli se nismo toliko ukvarjali z njo kot prav zdaj v 21. stoletju, saj nas vse bolj zanima, od kod prihaja in kako jo pridobivamo ter kako jo pripravljamo. Verjetno bi bile potrebne številne raziskave, da bi kolikor toliko pošteno odgovorili na vprašanje in dilemo hkrati: presno ali kuhano.

Najnovejše raziskave so razkrile, da najzgodnejši ljudje v Evropi za kuhanje niso uporabljali ognja. Njihova prehrana je bila zelo uravnotežena, vendar surova. Dr. Karen Hardy, znanstvena sodelavka na Univerzi v Yorku in ICREA, razloži: »Najzgodnejši prebivalci Evrope so razumeli in raziskovali gozdove in naravno okolje, v katerem so živeli, da so lahko dosegali uravnoteženo prehrano že pred 1,2 milijona leti, s tem da so se prehranjevali s široko paleto hrane različnih vrst in združevali škrobno rastlinsko hrano z mesom. Začetka uporabe ognja za predelavo hrane oziroma začetek kuhanja je povezan z razvojem encima amilaza v slini, ki je potrebna za razgradnjo kuhane škrobne hrane. Škrob je bil bistvenega pomena pri spodbujanju razvoja možganov in nasprotno s trenutno popularnim prepričanjem o t. i. paleodieti, je bila vloga škroba v paleolitski prehrani izjemnega pomena.«

Zaznamo le še grobe okuse

Človek se v iskanju vseh mogočih alternativnih oblik zdravljenja vrača daleč v preteklost. Tako tudi Nemec Helmut Wandmaker, nemški raziskovalec človekove naravne hrane, ki je 2007. umrl v 91. letu starosti. V mladosti je bil častnik nacistične armade. Po zlomu nemških sil se je vrnil iz ruskega ujetništva in preboleval posledice hude rane. Začel je raziskovati, kaj je zdravo za človeka, in prišel do spoznanja, da ima vsaka žival na tem planetu svojo hrano, ki je programirana samo zanjo ter jo prepozna po videzu, vonju in okusu. Začel je prebirati stare spise in knjige, temu pa so sledila desetletja požrtvovalnega dela. Uveljavil se je kot pionir higienizma, prehranjevanja s človekovo naravno hrano. Zadnjih dvajset let svojega življenja je preživel na Floridi in kljub visoki starosti nenehno potoval po vsem svetu, predaval in sodeloval v raziskavah. Helmut Wandmaker je avtor knjige Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem!, ki je leta 1994 izšla tudi v slovenskem jeziku.

Cilj te knjige je prepričati ljudi, da bi se vrnili k naravni prehrani in se s tem izognili večini bolezni civilizirane družbe ter prezgodnjemu umiranju kot posledici počasnega zastrupljanja. Edino človek si je s svojo pametjo omogočil ustreči na področju uživanja v okusih, s tem pa se je skoraj popolnoma odvrnil od naravnih virov hrane. Ljudje smo v večini sposobni zaznati le še grobe okuse, kot jih dajejo sol, začimbe, beli sladkor, razkuhane masti, nikotin, alkohol in kofein. Prehod nazaj na naravno (presno) hrano je zato naporen, povezan z odpovedovanjem in lahko traja tudi več let. Odpraviti moramo namreč vse posledice grehov, ki smo jih zagrešili nad svojim telesom, in si počasi pridobiti prvobitni instinkt po hrani. Vendar je resnico težko spoznati. Že Lev Tolstoj je rekel: »Človek raje propade, kakor da bi spremenil svoje navade.«

Zakaj sadje in zelenjava?

Po Wandmakerju lahko edino sadje uživamo neposredno, brez začimb in drugih dodatkov, ne potrebujemo orodja za njegovo pripravo, ima vse potrebne rudninske snovi, aminokisline, sladkorje ter vitamine, in to žive, ki jih telo z lahkoto absorbira. To je edina hrana, ki resnično ustreza naši prebavni zasnovi. Na tako prehrano je človeška zasnova prek evolucije prilagojena že 150 milijonov let oziroma 4,5 milijona rodov. Pri zelenjavi že nastopi problem, saj vseh pridelkov ne moremo uživati brez kuhanja, torej potrebujemo lonec, vodo in energijo. Med zelenjavo se uvrščajo vse rastline, ki rastejo pod zemljo: korenje, krompir, repa, zelena, redkvice in podobno. To je za nas že bolje, vendar nam surovo ne tekne kaj preveč, še posebno krompir ne. Solat ni treba kuhati. To je rastlinska hrana, ki raste nad zemljo, ima pa malo kalorij. Zelo tekne prežvekovalcem, ki imajo štiri želodce, mi ob tej hrani ostanemo lačni.

Wandmaker nadalje razpravlja o stranskih učinkih pri uživanju mesa, kruha in žitaric ter mleka in pri pitju mineralnih voda. Postreže z nepravilnimi kombinacijami hrane ter razmišlja tudi o bazičnosti in kislosti hrane. V določenih ugotovitvah je zelo krut, na primer: Strokovno razsekani kosi mesa so v resnici kosi trupel, med katerimi izbiramo. Kilogram svinjskega mesa vsebuje skoraj tri milijone gnilobnih bakterij. Ribe vsebujejo 120 milijonov gnilobnih bakterij v kilogramu teže, poleg tega imajo mnogo sečne kisline, ki pospešuje revmatizem in obilico holesterola za ožilje. Bogate so s svincem in kadmijem ter drugimi težkimi kovinami, saj so naravni zbiralci odplak, ki se zbirajo v morju.

Informacij o hrani in njenih vplivih na naše telo je torej več kot dovolj. Izbiramo pa sami.