Jakov Fak
Nedelja, 25. 2. 2018, 5.30
6 let, 1 mesec
ŽAN KOŠIR: ZADNJI SLOVENSKI JUNAK 2018
Korejec ga ni upal pogledati v oči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,17
12
Medtem ko zadnji dan 23. zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu ne bo postregel s slovenskim nastopom, pa se velja še enkrat spomniti koktajla čustev bronastega deskarja na snegu Žana Koširja, ki se je dvakrat vrnil med žive.
Edini slovenski športnik, ki je olimpijsko odličje osvojil tako v Sočiju kot tudi v Pjongčangu.
Ko je Žan Košir svoj olimpijski dan končal v slovenski hiši, kjer so mu ob osvojeni bronasti kolajni pripravili priložnostni sprejem, ni mogel skrivati ne utrujenosti ne zadržanosti do tistih, za katere meni, da so v preteklem obdobju pozabili nanj in ga odpisali. Tako se je, v nasprotju s srebrnim biatloncem Jakovom Fakom, ki je dan po osvojeni kolajni povsem neprespan vljudno ustregel vsaki želi za skupno fotografijo, podpis ali novinarsko izjavo, dokaj hitro umaknil v svojo sobo.
Zadovoljen? Pomirjen? Morda še vedno jezen zaradi nenavadnega polfinalnega poraza, na račun katerega bi lahko zavrl čustva ob velikem uspehu po prehojeni trnovi poti? "Podelitev me je vrnila med žive. To je poseben dosežek. Ponosen in zadovoljen sem. Moje delo ni bilo zaman," je svoje misli strnil 33-letni tržiški deskar, ob Tini Maze edini slovenski zimski športni z vsaj tremi olimpijskimi kolajnami.
Ko deska, skuša pozabiti na bolečino.
Vstal od mrtvih, da je lahko oživel
A da je lahko na podelitvi kolajn, kjer je zlato prejel Švicar Nevin Galmarini, srebro pa domačin Lee Sangho, ponovno oživel, je moral pred tem, seveda v športnem smislu, vstati od mrtvih. Prehoditi je moral pot, na kateri bi večina obupala, predvsem takšni, ki bi, tako kot Žan, pred tem v svoji karieri osvojili praktično vse, kar se osvojiti da.
Osvojil je veliki kristalni globus in dva mala. Postal je svetovni podprvak in osvojil dve olimpijski kolajni. Nato ga je izdalo zdravje. Zaradi hudih bolečin v ledvenem delu hrbtenice je bila njegova kariera ogrožena. Za nameček ni dočakal natančne zdravniške diagnoze.
Pri dobrih tridesetih letih mu ne bi nihče zameril upokojitve. A nadaljevanje poti je zahtevala ena oseba. Žan Košir. Podal se je na neznano pot, ki je vodila proti Pjongčangu. Na njej se je ob tankočutnem poslušanju svojega telesa in zahvaljujoč športnemu instinktu postavil na noge.
Kot človek v vesolju
V zadnjih dveh sezonah in pol je nastopil le na petih tekmah svetovnega pokala. V očeh marsikoga je bil že odpisan, na kar je v Pjongčangu tudi pred zanj veliko soboto večkrat opozoril. Tudi zaradi tega ima ta bronasta kolajna posebno vrednost. "Ne želim zbijati cene kolajnama iz Sočija, a v kolajno iz Pjongčanga sem vložil veliko več dela. Če je takrat vse potekalo po šablonskem načrtu, pa sem bil zdaj kot človek v vesolju, kjer ne veš povsem natančno, kakšne zakonitosti obstajajo. Vsak dan je prinesel kaj novega," se spominja Košir.
Lep spomin na Pjongčang 2018.
"Vsak dan sem se odpravil iz svoje cone udobja. Včasih sem delal zelo sistemsko. Z matematično natančnostjo bi lahko ocenil, kolikokrat sem bil v fitnesu, kolikokrat na snegu … Zdaj je šlo iz dneva v dan. Sem pa dal vsak dan svoj maksimum, pa tudi če sem naredil le deset počepov. A moja glava je bila na mestu. Vse do olimpijske tekme, na kateri sem bil najboljši," ponosno pripoveduje najboljši slovenski deskar, ki je vseskozi videl cilj, da je res dosegljiv, pa je dokončno začel verjeti kmalu po novem letu, ko je v Lackenhofu postavil najboljši čas kvalifikacij.
Dosegljiva je bila zlata kolajna
A v slogu največjih šampionov, ki tudi v zmagah radi iščejo rezerve, po bronu v Pjongčangu ni skrival kančka razočaranja. Ne zato, ker je zlata olimpijska kolajna otroška želja, temveč predvsem zato, ker verjame, da je bila v Južni Koreji dosegljiva. "Nisem več tako mlad. Zlata kolajna je tista, po kateri lahko posežem. V vsakem trenutku deskanja bi lahko dodal, če bi želel," pravi.
"V polfinalu bi lahko odpeljal bolj natančno, pa bi bilo to dovolj za zmago. Zanima pa me, do kam bi moral, da bi bil boljši od Nevina. Tisti, ki se spoznajo, pravijo, da bi s takšnimi vožnjami moral zmagati. A ne želim biti jezen. Pomembno je, da sem še na zemljevidu deskanja na snegu. Počnem nekaj, kar počnem že pol življenja. In to dobro," pravi trikratni olimpijec, ki si noče zapreti vrat Pekinga 2022, a se mu zdi pot na Kitajsko čez štiri leta vendarle malo verjetna.
Polfinalni boj je dolgo buril duhove.
Korejec ga ni pogledal v oči
Tako kot se noče počutiti jeznega, se noče počutiti niti oškodovanega. Pri tem ima v mislih zdaj že kar famozni zaključek polfinala, v katerem so v boju z domačim deskarjem odločali centimetri. Praktično iz vseh ciljnih posnetkov je videti, da je bil Žan prvi v cilju. A vodstvo tekmovanja trdi, da je Lee Sangho prvi prekril celico, ki ustavlja čas, zato so imeli slovenski protesti na koncu pridih klica v puščavi vpijočega. "Plošče ne bomo mogli obrniti. A če bi bila tekma jutri, bi z roko meril v pravo celico. To kaže na nesposobnost Mednarodne smučarske zveze," se je vroče teme še enkrat dotaknil Žan.
To poglavje je torej zaprto. Sta se o njen pogovarjala tudi s Korejcem? "Ne vem … Ko sem zmagoval, se nisem oziral na druge. Ta položaj pa je malce nenavaden. Do mene je bil Lee stalno vljuden in spoštljiv. Ne podelitvi kolajn pa me ni upal niti pogledati. Ne vem, ali je to povezano s tem, kaj se je dogajalo na tekmi. Lahko le, da je bil v svojem svetu," je z rameni skomignil Košir, vesel dejstva, da bo že v ponedeljek lahko kosil doma.
Dan Žana Koširja v fotografiji in besedi
Že v kvalifikacijah je pokazal, da je to njegov dan. Postavil je drugi čas in si tako zagotovil izbiranje proge vse do morebitnega finala.
Po triurnem premoru se je vrnil na progo v Phoenixu, izbral rdečo stezo in v osmini finala gladko ugnal domačina Kim Sangkyuma.
Po vsaki vožnji se je z motornimi sanmi vračal na štart, vselej izjemno osredotočen.
Stefan Baumeister v četrtfinalu ni imel nobenih možnosti, Žan pa je z razširjenimi rokami potrdil napredovanje.
Ko se je odpravljal proti štartu polfinala, ni skrival odločnosti.
Večji del polfinalnega boja je vodil.
Ko je prečkal ciljno črto ...
... je bil prepričan o novi zmagi.
A sledilo je presenečenje. Na osrednjem ekranu je pisalo, da je zmago slavil Lee Sangho.
Vseeno je Tržičan nato zbral dovolj moči za še eno tekmo.
Po zmagi v boju za tretje mesto je sledilo veliko olajšanje.
Čas za nasmeh.
Zadnji Slovenec na ZOI, zadnja kolajna.
Podelitev mu je odprla oči in ga vrnila med žive.
"Zavedal sem se, da sem med redkimi, med tistimi najboljšimi ..."
Sledil je obisk slovenske hiše ...
...
... in priložnost za skupno fotografijo z Jakovom Fakom.
12