Velja za mojstra nelažnivih žanrov, kot jim pravi: humorja, potopisa, dnevnika, eseja in… svetovanja. Zadnja leta je aktiven predvsem kot svetovalec vsem, ki se nanj obrnejo z osebnimi težavami in psihičnimi stiskami. Korespondence je predelane objavil v knjigah Sreča in Sreča 2.

Kako je videti Slovenija od daleč in kako po vrnitvi?

Ko odideš v tujino, skušaš čim manj misliti na Slovenijo, sam ne berem naših časopisov. Ker Slovenija je tako do konca zamehurjena, da si Slovenci ne morejo niti predstavljati, v kakšnem dreku živijo. Z izjemo Ljubljančanov, Janković je naredil iz Ljubljane čudež. Speljal projekte, ki jih Kardelj ni mogel. Vsaka čast mu. Seveda pa so, kot pravi Voland v Mojstru in Margareti, ljudje ostali enaki. Na Portugalskem, kjer naj bi bili v krizi, ljudje ne pljuvajo drug drugemu v krožnik, pa tudi glavni kuhar ne ščije v lonec. Portugalci si pomagajo, veliko denarja prihaja od zdomcev in iz nekdanjega imperija. Ne čutiš te opresije, tihe grožnje z odpuščanjem, čeprav so tam v recesiji dlje kot mi. Prijazni so, pa nisem hodil v fraku naokoli. Tukaj pa sem doživel tri nahruljenja prvi dan.

Naj uganem, sosedje?

Ne, sosedje so tukaj odlični, vsaka jim čast. Vedno je kaka gospa na balkonu in gleda, ali mi bodo avto ukradli, tako da sem zelo zadovoljen. Ampak tri nahruljenja v stometrskem radiju. Ko vidiš, da so ljudje polni ene gorčine, pa da ne vejo več, komu še smejo kaj reči, pa grejo po cesti in zagledajo enega starejšega gospoda v manduri, klošarja po videzu, če ne po bistvu, kajti tako se pač oblačim, pa se čutijo dolžni opozoriti ga, kje je najbližji zapor.

Kot ste zapisali v nekem besedilu, ste bili do pred nedavnim "črna ovca" v družini Gradišnikov. Tisti Gradišnik brez Sovretove. Nagrada vam verjetno pomeni še toliko več?

Jaz marsikaj napišem, pa potem pozabim... Bil sem črna ovca, a ne zato, ker nisem dobil Sovretove, pač pa zato, ker se nisem držal vseh očetovih prevajalskih in jezikoslovnih, purističnih načel. Ko sem začel prevajati, sem kaki dve delovni leti zagonil, ker je bil prepričan, da še nisem dovolj dober, da bi si smel urejati status prevajalca. Prevedel sem že kakih pet knjig, ne da bi imel status, kar mi je zdaj pri upokojevanju narobe hodilo. Zelo rada sva se imela, a včasih mi je delal krivico, ker se mu je zdelo, da se ne potrudim. Ne vem, ali je šlo za kakšno mojo osebno možgansko napako, ampak v glavnem sem vedno prevajal igraje.

Ste se že kdaj prej "igrali" tako dobro, da bi si zaslužili nagrado?

Do 30. leta sem se zelo tolažil z mlekom zunanje validacije. Ko sem se zavedel, da sem popoln blefer, je minila psihološka potreba po zunanji potrditvi. Zdaj se je potreba vrnila, vendar je materialna. Ker če ne dobiš nagrad, boš izvisel pri pokojnini.

Kako natanko vpliva Sovretova nagrada na pokojnino prevajalca?

Skoraj vse življenje sem delal v samostojnem poklicu, s čimer sem državi prihranil kakih 200.000 evrov, ker ni odprla delovnega mesta zame. A zaradi tega sem si malo manj vplačeval v pokojninski sklad in zdaj bom imel pokojnine 300, 400 evrov. Nagrade sem zato vesel ne le v smislu potrditve. Obstaja en pravilnik, ki "zaslužovnim umelecem" za zdaj še omogoča, da zaprosijo za dodatek k pokojnini. Imam štiri otroke in tri vnuke.

V začetku leta ste v znak podpore pisatelju Mihi Mazziniju izstopili iz Društva slovenskih pisateljev. Zadevo ste do danes najbrž že dobro prespali?

Iz društva sem izstopil na dan Jašinega (op. p., Jaše Zlobca) pogreba in v bistvu sem kot avatar poodmeval njegovo brezprizivno poštenost. Jaša je delal take stvari. Bil je poštenjak, ampak impulziven. To dvoje gre itak skupaj. Brez Jaševega impulza mogoče ne bi izstopil, ker ne maram zbujati pozornosti. A vsekakor je imel Miha prav, je pa res malo bolj robusten v svoji komunikaciji s temi institucijami. On pravi: V Sloveniji te zelo lepo sprejmejo, ko izdaš prvo knjigo. Potem se moraš pa odločiti, v katerem klanu boš. Če nisi v nobenem, potem te ni. In sledijo problemi s točkami ipd.

Društvo je sicer letos dopolnilo 140 let. Poznamo različne zgodovinske vloge slovenskega pisatelja, a kakšen se vam zdi njihov družbeni vpliv danes?

Mogoče sem predaleč, da bi sodil. Včasih so bili kulturniki kalibri – če je Vidmar kaj rekel, ali če se je Kocbek oglasil ... Spomnim se, da je moj oče nekoč javno vprašal, kaj naj bi bili po definiciji "konservativci" – ravno takrat je partija nekaj zmerjala konservativce in ne recimo tehnokratov. Cel vihar se je dvignil. Samoupravna družba je mnenju kulturnika pripisovala pomen, ki mu ga sedanja ne. Zdaj imajo vsi polne riti, pa se je težko izpostaviti. No, v socialistični družbi si imel socialno varnost, nisi pa smel ničesar reči. V kapitalizmu lahko vse rečeš, a nimaš socialne varnosti. Naši družbi pa je v zadnjem letu uspelo združiti najboljše od obojega: ničesar ne smeš reči in nobene socialne varnosti nimaš. Zato tudi DSP ničesar ne more reči. Kaj naj reče? Kje pa dobivajo sredstva? Iz članarin? Premalo. Finančno jih bodo zadavili, če bodo gobcali.

Moj vtis je sicer, da različna interesna društva in posamezni kulturniki zelo veliko javno razpravljajo, a je učinek vseeno ničen.

Najprej moraš najti koga, da te sploh posluša. Če takih ni...

Kdo je vaš idealni bralec?

Moji dve knjigi o sreči imata idealne bralce. Ljudje v stiski me vprašajo za nasvet, jaz jim odgovorim, in tako me bodo res z zanimanjem brali. Mimogrede, ta dopisovanja so za nameček čista literatura, saj razpolagam z življenjsko zgodbo, ki jo moram tako predelati, da ni prepoznavna za okolico. Tako počne vsak pisatelj, ki jemlje iz življenja. Samo da jaz potem še komentiram itn.

Kakšna vrsta ljudi se obrača na vas? Katerim socialnim skupinam pripadajo in kakšni so njihovi tipični problemi?

To niso ljudje s kako hudo psihopatijo, z diagnozami, ampak ljudje z običajnimi problemi »žitja in bitja«: kako priti blizu človeku, če te je tega strah, ali kako priti narazen, če vaju je Bog prenagljeno zvezal pred oltarjem. Dva sta skupaj, pa ne moreta narazen, ali pa sta dva narazen, pa ne moreta skupaj. To so danes problemi bolj za elito. Za ljudi, ki imajo čas, da se ukvarjajo s sabo.

Pa elita bere še kaj drugega kot vaše odgovore?

Vsi beremo vse manj. Čez nekaj let ... kdo bo še bral? Računalnik se bo s tabo pogovarjal, kaj pa – edini namen tehnike je, da nas poleni. Ko bodo na TV ukinili podnapise in vpeljali sinhronizacijo, ne bo več niti tega umskega treninga – branja podnapisov. Zaradi tega smo bili doslej vsi jezikovno verzirani, ker smo morali poslušati angleščino in druge jezike, a kmalu tega več ne bo. Bomo pa poslušali dolenjščino.
Preganjanje podnapisov se mi ne zdi realno. Podnapisi so skoraj kot... naša nacionalna nadstavba.
Če bo Janša premier naslednjih 40 let, kar je čisto verjetno, potem na svoji TV že ne bo dovolil tujščine.

Vaša delovna doba se razteza čez obdobje velikih družbenih in tehnoloških sprememb. Kako se je spremenila vloga prevajanja?

Google Translate bo zmagal. Gledam kake dnevne oddaje na TV – isti človek vsak dan prevede 40 minut programa. To ja ni mogoče drugače, kot da vržeš dialog listo v googlov prevajalnik in potem popravljaš. Čez pet let bo prevajalnik malo bolje prevajal, pa bo treba že malo manj popravljati, potem le še lektorirati, korigirati, na koncu pa še tega ne. Ostalo nam bo le prevajanje vrhunskih del, ki so toliko komplicirana, da jih stroj ne more obdelati. Ampak tudi ta bodo prišla na vrsto, kot je bilo pri šahu, ko so rekli, da računalnik ne more premagati človeka, a je že petnajst let tega, kar je potolkel Kasparova. Zdaj ga je pa še Putin. Tako gre to.