Kostanjevica na Krki je eno od kulturnih središč že od leta 1234, ko je dal tu koroški vojvoda Bernard postaviti cistercijanski samostan. Tudi sredi dvajsetih let 20. stoletja je bila Kostanjevica kulturno živahna, zasluge pa je imel domačin, akademski kipar, slikar, grafik in gledališki igralec Jože Gorjup. Po drugi svetovni vojni je kulturno žezlo prevzel ravnatelj osnovne šole Lado Smrekar s pobudo o prirejanju likovnih razstav.
Leta 1961 sta kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek na prelepih samostanskih travnikih spodbudila prvo slovensko forma vivo in uporabo avtohtonega materiala – krakovskega hrastovega lesa. Tradicija se vleče vse do današnjega dne. Kostanjeviški parki tako ponujajo sprehod po kiparstvu v lesu od 60. let do danes. V 70. letih je zrasla Galerija Božidarja Jakca, ki danes obsega Lamutov salon in prostore samostana, kjer so trajno umeščene zbirke del pomembnih slovenskih umetnikov: Božidarja Jakca, bratov Kralj, Franceta Goršeta, Zorana Didka, Janeza Boljke in Bogdana Borčića.
Spokojnost arhitekture
Za delujoče umetnike je najbolj zaželen razstavni prostor v Kostanjevici prelepa restavrirana zgodnjegotska samostanska cerkev. Specifika prostora vsakemu od umetnikov, ki ga doleti čast, da v prostoru razstavlja, ponudi velik izziv. Nekaterim uspe, drugim ne.
Razstava Blizu svetlobiPetre Varl, pri kateri je sodelovala s kuratorjem Tevžem Logarjem, je z grafičnimi, kiparskimi, zvočnimi in performativnimi intervencijami v prostor ravno na meji tega, da zdrži pod velikanskim pritiskom monumentalne arhitekture, katere občutje prostora prefinjeno poudarja. Razstava je delni prelom s prepoznavnimi formami, po katerih smo umetničina dela poznali doslej. Čutne telesne učinke Varlova doseže z minimalnimi – glede na arhitektonske dimenzije prostora – elementi: kovinskimi sedišči v barvah, ki odgovarjajo barvam prostora, zgibanimi papirji po cerkvenih stenah, zvokom in na gledalca delegiranim performansom. Kiparski minimalizem v funkciji sedišč vizualno komunicira s pregibanimi papirji na stenah, ti pa z arhitekturnimi loki in oboki. Celota, ki ji mnogo pridodata še gibanje obiskovalcev v belih kutah in glasba, ki jo je za projekt napisal Ólafur Arnalds, zrači spokojnost in mir. Gledalca vodi v umiritev in dovzetnost za opažanje gibanja teles, spreminjanja svetlobe, zvokov cerkvene tišine v trenutkih brez glasbe in kreaciji zaustavljenega, skorajda mističnega trenutka.
Estetski užitek z zarodki
V lapidariju samostanskega kompleksa je na ogled samostojna razstava Kristine RutarO izvoru vrst. Rutarjeva je odlično izkoristila serijo manjših razstavnih prostorov, v katere gledalec vstopa konsekutivno. Njena instalacija vabi v napeto zgodbo o življenju zarodka, ki se konča s poporodnim razdejanjem, s sobo razbitih lupin, rojenega pa ne ugledamo. Učinek, ki ga instalaciji kiparskih objektov dodata mivkasta tla in zvočni zapis, ustvarja estetski in prepričljiv ambient. Delo idejno ni novum, a v prostoru lapidarija dobimo možnost biti v dogajanju, ki nam ponuja tudi prepričljivo estetsko izkušnjo, hkrati pa se razstava umešča v val raziskav o razmerju med živaljo in človekom, ki ga je v lokalnem prostoru zagnal nagrajeni projekt Maje Smrekar na Ars Electronici.
Kaj pa moderna umetnost? Tudi za ljubitelje te je Kostanjevica v teh dneh dobro poskrbela. Na ogled je postavitev Obrazi ekspresionizma/Odtisi duha, ki slovensko ekspresionistično umetnost umešča v evropski kontekst. Videti je mogoče grafične liste slovenskih avtorjev ob znanih imenih: Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde, Karl Schmidt - Rottluff ali Käthe Kollwitz. Razstava, za katero so si dela izposodili iz številnih institucij, domuje v obnovljenih prostorih kostanjeviškega samostana, kjer je zadoščeno kakovostnim razstavnim zahtevam.
Ljudje in stroji
V mestu, zunaj samostanskih zidov, že od leta 1958 domuje Lamutov likovni salon. Človek, ki mu je dal ime, je bil slikar in grafik Vladimir Lamut, ki je vse do smrti leta 1962 ustvarjal tudi v Kostanjevici in sodeloval pri Dolenjskem kulturnem festivalu amaterskega gledališča, iz katerega je prav tako raslo kulturno življenje Kostanjevice.
V tej galeriji domuje razstava Človek:Stroj, ki jo je za Loški muzej v okviru projekta Naše tovarne, naš ponos – industrijska dediščina Gorenjske lani zasnovala kustosinja Barbara Sterle Vurnik. Razstavljajo sami odlični danes delujoči slovenski avtorji: Metod Frlic, Tomaž Furlan, Sanela Jahić, Aleksij Kobal in Antonio Živkovič. Ob vstopu iz skorajda bidermajerskega sprehoda po mestu v galerijski prostor gledalca vrže v tukaj in zdaj umetniške refleksije trenutka, ko so ključne besede pogovorov o delu prekarnost, izguba pravic, prodaja ali propad državnih podjetij, mobing, podplačanost in podobno. Razstavljeni kosi podpirajo drug drugega v ideji in postavitvi ter so ravno dovolj tragikomični, da razstave ne zapustimo z grenkim priokusom, in hkrati dovolj inteligentni, da začnemo o delu razmišljati z različnih perspektiv – zgodovinske, psihološke, humorne, zatirane, oblastniške, metafizične, estetske in absurdne. Gre za razstavo na temo, a za temo, ki je v zraku, je čas pravšen. Z izborom avtorjev in tudi postavitvijo v razstavni prostor in okolje malega mesta ji je uspelo ustvariti prepričljivo in celovito lokalno izjavo o globalno pomembni temi.
