Do kod seže kitajski šarm?

Valentina Vengust je šest let preživela v Pekingu, danes pa v Nemčiji kot analitičarka pri inštitutu Mercator analizira interese in ambicije kitajske vlade. Pravi sicer, da je Kitajska veliko več kot pa njen trenutni politični sistem. »Dokler bo na oblasti partija, bo država velik izziv za Evropo,« dodaja.

Kitajski napad na Tajvan se zdi realna možnost za skrb zbujajoče veliko število poznavalcev. Zato so to v mnogo pogledih nevarnejši časi za vse nas. Liberalne demokracije morajo Šijevemu režimu obzirno, a odločno sporočiti, da obstajajo meje dopustnega, ki jih Kitajska ne sme prestopiti, in da je ena od teh meja v vodah Tajvanske ožine.

Podpis izjave o 5G od aktualne vlade v zameno za visoki obisk Trumpove administracije je, če že ne širše sprejemljiv, vsaj razumljiv. Težje pa je razumeti, zakaj razmišljamo o Kitajski kot »sistemskem konkurentu« ali celo »grožnji«.

Potem ko je za ZDA tudi EU zoper Kitajsko uvedla sankcije zaradi kršenja pravic ujgurske manjšine, je uradni Peking takoj sprejel povračilne ukrepe; na gospodarskem področju je pod vprašajem dokončna potrditev evropsko-kitajskega naložbenega sporazuma

Čeprav ameriški oblikovalci politik iz geopolitičnih razlogov razmišljajo o tem, da bi končali politiko gospodarskega sodelovanja s Kitajsko, ki so jo izvajale vse administracije od Nixonovega obiska leta 1972, pa so s to odločitvijo vendarle povezana precejšnja tveganja. Verjetno bi se upočasnila rast življenjskega standarda v ZDA ...