Otočani so pravi junaki med evropskimi »vozači«, ki za vožnje na delo in z dela žrtvujejo več kot leto življenja: 400 dni. Največ Nelondončani, ki delajo v Londonu: 559 dni. Tisti, ki se vozijo z vlaki, zapravijo največ časa: dobrih 59 minut na dan, ki bi jim morali dodati še do 45 minut na dan čakanja na vlake, ki radi zamujajo, pogosto pa so odpovedani. Jeseni in pozimi se težave povečajo, največkrat zaradi listja, tu in tam pa zaradi nekaj centimetrov snega na progah. So dnevi v vsakem letu, ko polovica vlakov ali zamuja ali so vožnje odpovedane. 87,7 odstotka britanskih vlakov naj bi bilo točnih. Uporabniki nimajo tega občutka. V EU naj bi bili najtočnejši vlaki v Nemčiji (93 %) in Franciji (91 %). V vsej Evropi so z vlaki najzadovoljnejši seveda Švicarji. Sledijo jim Danci, Finci, Nemci, Avstrijci, Švedi…
Varni, a najdražji
Vlaki so daleč najdražja oblika prevoza na delo in z dela, za kar sicer povprečni Britanec zapravi približno 100 funtov na mesec. Najslabše se godi Nelondončanom, ki se vozijo na delo v London, saj jih to stane 305 funtov na mesec oziroma 197.377 funtov v življenju, kar je več kot sedem povprečnih letnih otoških plač. V Nemčiji, kjer so železnice državne, so vozovnice subvencionirane. Državljani in rezidenti si lahko omislijo letno vozovnico za vse vlake po vsej državi za 4270 evrov. V Britaniji pa na primer letna vozovnica, ki velja samo na progi Petersborough–London, ki ju ločuje približno 160 kilometrov, stane 7261 evrov. Vožnja na tej progi traja dobri dve uri, ker Britanci lahko samo sanjajo o res hitrih nemških, francoskih in drugih vlakih po Evropi. Še boljši primer je primerjava letnih vozovnic z Italijo. Italijani, ki se vozijo na delo iz mesta Velletri v Rim, ki ju ločuje 37 kilometrov, za letno vozovnico plačajo 442 evrov. Za enako razdaljo na Otoku plačajo 3606 evrov, kar je več kot osemkrat več. Z drugimi besedami: ogromno. Številni Britanci samo za vožnjo na delo porabijo tretjino zaslužka. Šefi privatiziranih britanskih železnic radi poudarjajo njihovo varnost, ker že deset let med potniki ni bilo nobene smrtne žrtve.
Neizpolnjene obljube »privatnikov«
Privatizacija železnic ni prinesla nič od obljubljenega: ne hitrosti in točnosti vlakov, ne manjše gneče, ki je zjutraj in zvečer vse neznosnejša, ne cenejših vozovnic. Današnji britanski vlaki so eni najpočasnejših, najmanj točnih in najdražjih v Evropi. Nekoč zasebno podjetje British Railways so podržavili leta 1948. V državni lasti je bilo skoraj štiri desetletja. Privatizacijo so sprožili pod konservativno vlado leta 1994 in končali leta 1997. Približno dvajset leta pozneje je ena najbolj priljubljenih zamisli laburistične opozicije podržavljanje železnic, kar naj bi v primeru osvojitve oblasti izpeljali v petih letih. O tem bodo več povedali tudi na letnem kongresu stranke, ki se je začel sinoči, čeprav ga bo kot vse drugo zasenčila brexitska zmešnjava.
Velika ironija
Ena velikih ironij privatiziranega britanskega železniškega sistema je, da je velika večina sistema v državni lasti, vendar ne v lasti britanske države. Lastniki ali solastniki 18 od 23 zasebnih britanskih železniških podjetij so tuje vlade oziroma tuja državna podjetja. Šestnajst jih je iz EU, dve sta kitajski. Nemško državno podjetje Deutche Bahn je večinski lastnik šestih, francoska državna podjetja so večinski lastnik prav tako šestih podjetij. Nizozemska državna železnica je lastnica podjetja Abellio, ki ima tri proge, italijanska državna železnica Trenitalia pa upravlja eno progo.
