Tiskane izdaje
Eden najvplivnejših ustvarjalcev v glasbeni zgodovini je v svojih delih združeval tri kulture – nemško, v kateri je bil rojen, italijansko, v kateri se je izobraževal, in angleško, v kateri je največ ustvarjal. Samo oper je napisal več kot štirideset. Julij Cezar v Egiptu, opera v treh dejanjih, ki jo sestavlja več kot trideset arij, sodi med njegove najzahtevnejše. Njeno zgodovinsko ozadje je potovanje Julija Cezarja v Egipt leta 48 pr. Kr., ko je bil vpleten v spopad za prestol med egiptovskim kraljem Ptolomejem in njegovo sestro Kleopatro ter imel s Kleopatro tudi ljubezensko razmerje – v interpretaciji libretista večno in vse težave premagujoče.
Uprizoritev Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca iz Reke sta dramaturško in režijsko pripravila intendant gledališča Marin Blažević in nekdanji intendant, tudi pri nas delujoči hrvaški režiser Oliver Frljić. Ta je zatrdil, da je bil njegov prispevek zgolj simboličen, a kljub temu v predstavi ni mogoče spregledati njegovega avtorstva – značilnih izčiščenih in na videz zelo preprostih režijskih rešitev, decentnih in filigranskih »opomb pod črto« ter pomenov »med vrsticami«. Ustvarjalni tandem se je lotil Julija Cezarja kot lucidne in duhovite permutacije gledališke iluzije. Ta očitno zlasti učinkuje v kontekstu opernega žanra kot čustveno izrazito obložene in patetične »glasbene in pete drame«.
Od deziluzije
V drugem dejanju tako zaprašeni scenski elementi oživijo kot prava, vse bolj baročna gledališka scenografija (Dalibor Laginja, Marin Blažević), čeprav ne baročna tudi po izrazu – na odru se prepletajo antični stebri, prazni okvirji slik, kipi vojskovodij in živali, simboli, ki prečijo več zgodovinskih obdobij, in podobno. Enako se zgodi s kostumi (Sandra Dekanić), ki so bogato baročni in obenem izrazito sodobni.
Toda režiserja kljub pričakovanjem predstave ne pripeljeta v veren posnetek baročne opere, ampak njene posamezne elemente eklektično in igrivo citirata in komentirata. S prostorskimi projekcijami (Igor Crnković), horizontalnimi in vertikalnimi premiki scenografije, prek katere se ves čas usipa pesek/prah, in izčiščeno lučjo (Dalibor Fugošić) tako pred gledalcem zaživi vrhunsko estetiziran odrski prostor, ki ustvari scela čarobno, sugestivno in igrivo gledališko iluzijo, v kateri se tragični prizori izmenjujejo z ironično-komičnimi, obojim pa ves čas grozi, da jih bo zmedel kakšen potujitveni efekt. In teh ne manjka. Med njimi je tudi igralsko zavzetje dvorane, v kateri je prvi balkon pomožni oder, drugi balkon oder za zbor, parter pa čisto navaden parter za igralce, ko postanejo – gledalci.
Močna igralska ekspresija
Režiserjema je uspelo sijajno držati ravnotežje med tem, kar gledamo, in tem, kar poslušamo. Tudi ko smo priča čustveno vzvišeno angažiranim, statično postavljenim arijam, ko smo torej najbližje glasbi, smo obenem globoko v gledališču – v drami. In spet, ko se zdi gledališka iluzija najmočnejša, naravnost slepeča, se vedno ponudi kakšen detajl, ki jo zamaje – a ne, da bi se ji posmehnil, ampak, da bi jo/nas nasmejal. Takšnih detajlov je v zadnjem dejanju vse več, iluzija šibi, dokler se na koncu ponovno ne znajdemo v »tukaj in zdaj« – na odru življenja minljivi, majhni in smrtni. Pa vendar scela enkratni.
Posebno mesto v uprizoritvi, v kateri nastopa skoraj sto članov reškega opernega orkestra ter opernega in baletnega ansambla, gre gotovo nastopajočim, zlasti solistom. Čeprav danes nismo več navajeni na statične, gibalno in mimično toge operne pevce, so reški solisti poleg glasbene odličnosti pokazali tako visoko raven odrske ekspresije, da bi jih bilo še najbolj natančno označiti z nemško besedo za igralca – Schauspieler. Ker je skovanka iz besede Schau, ki pomeni tako 'razstavo', 'razkazovanje', 'igro' in 'šov' kot 'videnje' in 'vidik', bi jo namreč lahko prevedli tudi kot 'razstavo' ali celo 'razkazovanje igre' in obenem njenega 'videnja/vidika'.
Igralska moč solistov v ničemer ne zaostaja ne za močjo glasbe ne za »dramatičnostjo« in »liričnostjo« odrske iluzije. Ko solistka Sonja Runje zapoje eno od arij celo med izvajanjem akrobacije na dveh svilenih trakovih pet metrov nad odrom, se zdi, da je to nekaj samoumevnega.
Vlogi Julija Cezarja in Ptolomeja, ki ju je Händel napisal za kastrata, pojeta ženski: vojskovodjo in ljubimca Cezarja kot svoj reški debi Diana Haller, vzhajajoča zvezda evropskih opernih odrov, Ptolomeja omenjena Sonja Runje. V drugih vlogah nastopajo Anamarija Knego (Kleopatra), Ivana Srbljan (Kornelija), Olga Kaminska (Niren), Marko Fortunato (Sekst), Dario Bercich (Ahila) in Slavko Sekulić (Kurij). Soliste je skupaj z orkestrom vodil (in hkrati igral na čembalo!) finski skladatelj, pianist in dirigent Ville Matvejeff, glavni gostujoči dirigent in glasbeni svetovalec reškega gledališča, ki se je očitno komplementarno zlil s konceptom obeh režiserjev – ves čas suvereno deluje kot eden izmed glavnih akterjev uprizoritve.
Reški Julij Cezar v Egiptu skupaj z odmoroma, kot se za baročne opere spodobi, traja dobre štiri ure, brez pa tri ure in pol. To se ob koncu predstave v dvorani ni niti malo poznalo. Sledili so zasluženi desetminutni aplavz in stoječe ovacije.
