Poslovil se je teoretik naroda in nacionalizma

Eden vodilnih svetovnih teoretikov na področju naroda in nacionalizma ter zaslužni profesor na London School of Economics and Political Science (LSE) je po daljši bolezni umrl v 77. letu starosti. Je eden od treh velikanov, ki so postavili sociološke temelje za raziskovanje vzpona narodov in nacionalizmov.

Trojica, kamor poleg Smitha prištevajo še druga dva »velikana« na tem področju, prav tako pred časom preminula Ernesta Gellnerja in Benedicta Andersona, je nesporno postavila sociološke temelje za teoretično in komparativno raziskovanje vzpona in transformacije narodov in nacionalizmov. Nadgradili so delo zgodovinarjev, politologov in sociologov iz prejšnje generacije na začetku 20. stoletja, kot so bili Carlton Hayes, Karl Deutsch, Hans Kohn, Hugh Seton-Watson in Elie Kedourie.

Smith je objavil 17 knjig, prevedenih v 22 jezikov, medtem ko je osemnajsta, ki obravnava razmerje med glasbo in nacionalizmom, še v tisku. Med najbolj odmevnimi so The Ethnic Revival (1981), The Ethnic Origins of Nations (1986), Nations and Nationalism in a Global Era (1995), National Identity, Nationalism and Modernism (1998), Myths and Memories of the Nation (1999), The Nation in History (2000), Chosen Peoples (2003), The Cultural Foundations of Nations (2008) in Nation Made Real (2013). V slovenščini je izšla njegova knjiga Nacionalizem: teorija, ideologija, zgodovina (2005).

Meka za raziskovalce

Smith se je rodil v Londonu v letu, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Oče je izviral iz revne družine in ni imel priložnosti, da bi se dokopal do formalne izobrazbe, čeprav se je pozneje uvrstil med bolj uspešne poslovneže. Mati z dekliškim priimkom Rosenstrauch je odraščala v razmeroma dobro situirani nemški judovski družini v Wiesbadnu, oba starša sta imela močne korenine na Poljskem. Ko je pozneje raziskoval družinsko zgodovino, ga je to pripeljalo do presunljivega podatka, da je več kot 80 članov širše družine izgubilo življenje v holokavstu, večina v plinskih celicah v Treblinki. To je bil po njegovem pripovedovanju tudi razlog, da je svojo izbiro poklicne teme – nacionalizem – povez(ov)al s tragično usodo njegove družine.

Kot odličen študent je prejel štipendijo za študij na Oxfordu, kjer se je posvetil klasičnim študijem, predvsem zgodovini, filozofiji, literaturi, antični grški in rimski kulturi. Po enoletnem študiju na College d'Europe v Brugesu se je vpisal na doktorski študij na LSE pod Gellnerjevim mentorstvom. Po doktoratu iz teorij(e) nacionalizma je kot strasten raziskovalec umetnostne zgodovine, klasične glasbe in starih civilizacij opravil še drugega, v tem se je osredotočil na slikarstvo in kiparstvo 18. stoletja v Angliji in Franciji.

Najprej se je zaposlil kot predavatelj na univerzah v Yorku in Readingu, od leta 1980 do upokojitve je predaval in raziskoval na LSE, kjer je bil pristojen za področje etničnosti in nacionalizma. Smithu gre zasluga za to, da je LSE postal prava meka za raziskovalce nacionalizma iz širnega sveta, pred poltretjim desetletjem je bil glavni pobudnik nastanka Združenja za raziskovanje etničnosti in nacionalizma (ASEN), v približno istem času pa še referenčne mednarodne revije Narodi in nacionalizem (Nations and Nationalism). ASEN vsako leto organizira tematske konference, naslednja, že 27., bo z delovnim naslovom Anthony D. Smith in prihodnost nacionalizmov: etničnost, religija in kultura posvečena glavnemu ustanovitelju.

Ali imajo narodi popek?

Na začetku akademske kariere je na njegovo teoretsko formiranje najbolj vplival njegov mentor Gellner, delno tudi Anderson, ki sta oba zagovarjala modernistično razumevanje narodov in nacionalizma. Modernistično prepričanje locira tako narode kot nacionalizem v zgodovinsko obdobje po letu 1789, ki so ga poleg procesov modernizacije še posebej zaznamovali politična mobilizacija, sekularno izobraževanje, urbanizacija in drugi s temi povezani procesi. Kar je pomenilo, da pred letom 1800 ni obstajalo nič družbeno in kulturno relevantnega, kar bi prispevalo k nastanku nacionalizma. Smith je k temu pojmovanju dodal poudarjeno vlogo intelektualnega razreda, vendar je postopoma čedalje bolj dvomil o po njegovem preveč togi modernistični paradigmi. Že na začetku osemdesetih je raziskovanje obeh družbenih pojavov postavil v mnogo bolj oddaljena zgodovinska obdobja, vse do antike, pri čemer je dotedanje razumevanje etnogeneze razširil na analitične koncepte mitov, spominov, simbolov, vrednot in tradicij.

Z nadaljnjim raziskovanjem v tej smeri se je čedalje bolj oddaljeval od prejšnjih modernističnih vzornikov in ponudil alternativni pristop, ki sta ga tako on sam kot širša akademska skupnost prepoznala kot etnosimbolnega. Smithu v tem pogledu pripada primat oziroma uveljavljanje prepričanja, da študija narodov in nacionalizma ni mogoče ločiti od študija etničnosti, se pravi, da so primordialne etnične skupnosti tiste, iz katerih so v različnih in neenakomernih teritorialnih in časovnih etapah po zaslugi »nacionalistov« nastajali narodi.

K takemu preobratu oziroma produktivni obogatitvi raziskovalnega repertoarja so prispevale tudi številne razprave Smitha in drugih somišljenikov, ki so se odvijale pod skupno delovno metaforo o tem, »ali imajo narodi popek«.

Odtlej o nacionalizmu ni bilo več mogoče govoriti samo kot o gibanju in ideologiji, temveč tudi v navezavi na občutja (sentimente) pripadnosti, ozaveščenosti, identitete, na kulturno determiniranost politike ter še posebej na to, da miru in pravičnosti v globaliziranem svetu ni mogoče udejanjati, če realno obstoječi narodi kot države (nacije) kakor tudi narodi brez držav ne dobijo priložnosti za tako ali drugače oblikovano nacionalno samoodločanje.

Konec narodov?

V številnih študijah se je Smith ukvarjal tudi z vprašanjem, kaj čaka narode (in nacionalizme) v času deročih procesov globalizacije ter nastajanja regionalnih političnih in ekonomskih blokov (EU). Bil je prepričan, da se od sveta političnega in kulturnega pluralizma še dolgo, če sploh kdaj, ne bo mogoče in tudi ne bi bilo dobro posloviti.

V prid temu po njegovem govorijo tile razlogi: prvič, endemičnost etnonacionalnih konfliktov; drugič, njihov obstoj določa politična nuja v svetu, ki ga označujejo tekmovanje in neenakost med državami ter s tem povezane zahteve po demokratični legitimnosti in mobilizaciji; tretjič, državljani so v glavnem še vedno prepričani, da opravljajo njihove (nacionalne) države pomembne socialne in politične funkcije; četrtič, utopičnim sanjam o koncu narodov in nacionalizmov stojijo nasproti njihova vraščenost v predmoderne etnične vezi, spomine in zamišljeno dediščino.

K temu je Smith dodal, da je sicer res, da procesi globalizacije s poroznostjo mej med državami in intenzivno medsebojno ekonomsko soodvisnostjo prispevajo k transformaciji klasičnih (nacionalnih) držav, vendar je dvomil, da bi njihov konec pomenil tudi konec narodov kot takih.

Vpliv na slovensko družboslovje

Smithovo delo, predvsem njegovi teoretski prispevki, usmeritve, etnosimbolna paradigma, definicije in klasifikacije (tipologije), ima velik vpliv tudi v slovenski družboslovni in humanistični misli. Tako se letnih konferenc omenjenega združenja na LSE redno in aktivno udeležuje več raziskovalcev iz Slovenije in drugih iz nekdanje skupne države.

Smitha so sicer vseskozi zanimali problemi sobivanja, težnje po avtonomiji in poznejši razpad večnacionalne jugoslovanske države. To je bil tudi povod za nekaj mojih predavanj na njegovih seminarjih ter povabilo v mednarodni svetovalni odbor osrednje revije Nations and Nationalism v času, ko je ta nastajala. Žal pa mu je bolezen pred časom preprečila, da bi sodeloval na najmanj dveh mednarodnih konferencah v Sloveniji, ki se ju je nameraval udeležiti.