"Starši, ki otroku povedo resnico, delajo veliko napako"

"Tega trenutka, da bi mu to povedali, ne bi smelo biti," odgovarja psihologinja Zdenka Zalokar Divjak. "Danes, ko živimo v zelo razumskem svetu, ko je treba vse opredeliti, razložiti, starši delajo zelo veliko napako s tem, ko otroku rečejo, da dedka Mraza ni, da je to samo pravljični, mitološki lik in da darila prineseta oče in mati."

Če mu to vzamemo, ga opeharimo za duhovno dimenzijo

Kot pravi, je decembrske dobre može treba razumeti kot simbolično vrednost, ki nakazuje čarobni decembrski čas, čas skupnih praznovanj in obdarovanj. "Če jaz kot odrasla oseba ne verjamem v dobroto, obdarovanje, ta čarobni čas skupnih doživetij, tega ne morem predati otroku," pravi psihologinja.

Če otroku to vzamemo, ga opeharimo za duhovno dimenzijo življenja, ki nakazuje na to, da smo ljudje zelo naravnani na drugi svet, svet mitologije, simbolike, katerega del so tudi praznovanje rojstva, obeleženje smrti in vsa druga praznovanja.

Slej ko prej bodo do resnice prišli sami

Otroci bodo do tega spoznanja povsem razvojno prišli sami, takrat pa se je treba z njim pogovoriti in mu razložiti, da je pomen vsega tega skupno druženje, obdarovanje in praznovanje, svetuje psihologinja.

Novice To so otroci, ki se najbolj veselijo obiska dobrih mož

Hkrati ji je zelo žal, da nekateri otroke od malega vzgajajo, da dedka Mraza, Božička ali Miklavža ni, ali da to zagovarjajo celo strokovnjaki. Meni, da so osiromašeni na celostni pogled na življenje, ki ni samo razumsko in realistično, ampak tudi mistično in simbolično.

"Imela sem izkušnjo, da je celo učiteljica otrokom rekla, da so že tako veliki, da je prav, da vedo, da dedka Mraza ni in da je to izmišljen lik. Tem otrokom sem rekla, da če učiteljica misli, da je to samo lik, mi je zelo žal, ker nima širine kar se tiče simbolike, kaj on predstavlja," razlaga psihologinja in še dodaja, da je "življenje veliko več, kar smo mi sposobni razumeti".

"Miklavž, pri katerem je v ozadju neka zgodovinska oseba, je prispodoba ljubezni in obdarovanja, s čimer ti nekdo izkaže, da te ima rad. V tem smislu je v ozadju jedro resničnosti," pravi Sebastjan Kristovič. Foto: Matjaž Rušt

Ni primernega časa, ki bi ga določili

Da primernega časa, ki bi ga starši določili, ni, meni tudi psiholog Sebastjan Kristovič. Kot pravi, se otroci različno razvijajo osebnostno, čustveno, socialno ipd., in tako ni možno niti ni prav, da bi določili neka pravila.

"Mislim, da gre za spontan proces. Ko je otrok toliko star, sam ugotovi, da Božiček v tem smislu ni neki resničen človek," pravi in dodaja, da je to običajno nekje med četrtim in petim letom starosti, odvisno od otroka.

Ko otrok pride do tega spoznanja in starše sooči z vprašanjem o tem, se Kristoviču zdi primerno, da se starši čim manj pogovarjajo in ga vseeno usmerjajo v ta pravljični svet.

"Že tako imamo postarane otroke"

Stvari je treba pogledati širše, pravi. "Ko imam seminarje, tudi za strokovne kolektive, vprašam, ali so pravljice resnične, in mnogi starši rečejo, da niso resnične. To ni povsem res. Pravljice so bile prvotno napisane za odrasle ljudi, resnične pa so v tem smislu, ker so prenašalke modrosti in življenja."

Tudi on pravi, da je resničnost dobrih mož v smislu simbolike. "Miklavž, pri katerem je v ozadju neka zgodovinska oseba, je prispodoba ljubezni in obdarovanja, s čimer ti nekdo izkaže, da te ima rad. V tem smislu je v ozadju jedro resničnosti."

Pri tem dodaja, da že tako otroke prehitro na umeten način potegnemo v svet odraslosti, dokazovanja in tekmovanja "in imamo na neki način postarane otroke."

Sam zagovarja, naj bodo otroci čim dlje v tem pravljičnem svetu, naj bodo otroci. "Nič jim ni treba kaj posebej razlagati in razumsko razpravljati."