Razvoj in izkušnje za uspeh

Slovenski pilot Peter Podlunšek je bil kljub zmagi Japonca Tošija Muroje glavni zvezdnik druge letošnje letalske dirke svetovnega prvenstva Red Bull Air Race. Prekmurec je bil lani v krstni sezoni v elitni seriji par korakov oddaljen od najboljših in je ob srečnem razpletu lahko računal na preboj v prvo osmerico, tokrat pa je v San Diegu postavil najhitrejši čas prvega izločilnega kroga, letel taktično zelo zrelo in bil na koncu drugi. Podlunškov uspeh ni naključen, saj so ga napovedovali že njegovi doseženi časi na prvi dirki v Abu Dhabiju. Že tam je pokazal velik napredek od lanske sezone, a so ti časi ostali v senci zaradi časovnih pribitkov (zadeti piloni, ki rišejo navidezno progo pilotom) in končne, najbrž tudi nezaslužene, diskvalifikacije (domnevni let zunaj varnostne cone). V ZDA pa Podlunšek ni delal napak, temveč mu je uspelo leteti še nekoliko bolj agresivno in v pravem trenutku je pokazal ves svoj potencial. »Maso letala smo pozimi zmanjšali za 15 kilogramov, kar je ogromno. Letalo je zdaj brez pilota in goriva težko 518 kilogramov. Zdaj smo na minimumu dovoljene vzletne mase, to je pri 696 kilogramih. Videli smo, da smo s spremembami letala naredili korak v pravo smer. Postalo je hitrejše in tudi način letenja sem ustrezno spremenil,« pravi Podlunšek, ki je pozimi z akrobatskim letalom letel zelo malo, vseeno pa je novo sezono pričakal dobro pripravljen. Izkušnje štejejo veliko in letos je njegovo celotno moštvo, ki ga je lani šele postavljal na noge, leto dni starejše.

Njegovo letalo je že lani dobilo zelo vpadljivo novost, in sicer navzdol, in ne navzgor zavihane konice kril (winglets), ki tudi sicer spadajo med najbolj ključne aerodinamične dodatke letal v Red Bull Air Raceu. Idealne rešitve sicer ni in vsaka oblika je najboljša v določenem delu proge oziroma za določen slog letenja, kar poudarja tudi Podlunšek. Ta s svojo ekipo, v kateri z izjemo glavnega mehanika Daxa Wanlessa sodeluje le s Slovenci in slovenskimi podjetji, izdeluje tudi napredni simulator letenja. Z njim si bo lahko že vnaprej simuliral tekmovalno progo, kajti čas za treninge je na vsakem prizorišču zelo omejen. »Sedel bom v pravem letalu in uporabljal tudi pravo kontrolno ročico. Vsi pomiki z njo bodo enaki kot v pravem letalu, izjema so seveda le obremenitve name kot pilota. To bo realni model, ki nam bo pomagal pri pripravi na dirko. Treninga je malo, in že ko bom šel prvič na progo, ne bom tipal in iskal linij, temveč bom to storil že prej. Simuliramo lahko tudi veter, temperaturo zraka, in tako si pripravljen na različne scenarije. Moja ekipa je inovativna, fantje si upajo narediti kaj novega. Če le slediš drugim, ne moreš narediti preskoka,« poudarja Podlunšek, ki je kljub poškodbi mišice ostal dobro fizično pripravljen. Pri fizični pripravi se osredotoča predvsem na močne vratne mišice, ki pa morajo sočasno prenašati velike obremenitve in biti dovolj okretne. Pri najbolj ostrih manevrih ima Podlunškovo telo v zraku maso okrog 800 kilogramov, vse to pa se dogaja v skrajno zaprtem in zatesnjenem kokpitu letala pri hitrostih nad 400 kilometrov na uro ter le nekaj deset metrov nad tlemi. »Letenje na dirki je kot kombiniranje plesanja valčka in tanga. Preskoki ritma morajo biti hitri, a hkrati dovolj gladki. Ključno je tudi predvidevanje sunkov vetra, ki te lahko v zraku v sekundi premaknejo za nekaj metrov. Izgubiš linijo ali celo zadaneš pilon in dobiš pribitek, s katerim pa težko dosežeš dober rezultat,« dodaja najboljši slovenski akrobatski pilot, ki po odličnem izkupičku v San Diegu in preboju na skupno peto mesto v skupnem seštevku zdaj z zanimanjem pričakuje nadaljevanje sezone. Naslednja dirka ga čaka v japonski Čibi (3.–4. junij), najbližje Sloveniji pa bo prvi konec tedna v juliju nastopil nad Donavo v središču Budimpešte.