PJONGJANG – Mediji so jo poimenovali »dekle, ki je bilo oropano mladosti, nedolžnosti in svobode«. Z razlogom. Enaindvajsetletna Yeonmi Park je namreč do pred dobrim letom živela v Severni Koreji, ko ji je končno uspelo pobegniti iz te države, ki je za preostali svet še vedno zavita v tančico skrivnosti. Ta pa se vedno bolj odstira, zdaj tudi zahvaljujoč Yeonmi, ki se je odločila za pogumen korak in spregovorila o življenju pod barbarskim režimom Kim Jong Ila.
Severno Korejo je mladenka poimenovala kar »najtemnejši košček sveta«, svojo domovino pa je opisala kot državo, ki ji na Zemlji ni para, saj so v njej prepovedani uporaba interneta, poslušanje zahodnjaške glasbe, gledanje filmov, izražanje mnenj in mednarodni telefonski klici. Yeonmi je tako pojasnila, da ljudje živijo v vsakodnevnem strahu pred posledicami, ki jih lahko doletijo, če le malo prestopijo mejo dovoljenega. »Rojena sem bila oktobra 1993 v Hyesanu, izjemno hladnem pristaniškem mestu ob meji s Kitajsko. Takoj po rojstvu so me ugrabili. Nobeno bitje ne zasluži zatiranja zgolj zaradi rojstnega kraja,« je svojo pripoved začela Yeonmi.
Usmrčena, ker je gledala hollywoodski film
Vse življenje je gledala le en televizijski program, več jih v Severni Koreji ni. In še tega, edinega, uporabljajo zgolj za propagando režima. Enako je s filmi, ki jih na programu vrtijo. »Ljudi dobesedno terorizirajo. Po televiziji se vrtijo samo programi in filmi o režimu. Nobene ljubezenske zgodbe nisem videla med odraščanjem, ničesar o odnosih med moškimi in ženskami, nobenega Romea in Julije,« je povedala 21-letnica, ki se še vedno spominja, da je pri devetih letih morala prisostvovati javni usmrtitvi prijateljičine mame, ki si je drznila ogledati hollywoodski film.
Že pri štirih letih se je Yeonmi naučila biti tiho. Niti šepetati si ni upala, že kmalu pa je razvila paranojo, da ji država bere misli. Kakršen koli negativen komentar režima je bil kaznovan z zaporom, ki so ga morale prestati tri generacije svojcev tistega, ki si je drznil blatiti režim. Sankcije so lahko bile tudi mučenje in celo usmrtitev. In kako je pobegnila? Nekako ji je z družino uspelo prečkati mejo s Kitajsko, nato pa so se podali na dolgo pot prek puščave Gobi, kjer se jim je že kmalu pokvaril kompas in znašli so se tako, da so za orientacijo uporabljali zvezde.
Raje bi umrli, kot se vrnili
In če bi jih ujeli in poslali nazaj v Severno Korejo? »V tem primeru smo bili pripravljeni končati svoja življenja,« je brutalno iskrena Yeonmi. Med potjo je umrl njen oče. Pokopala ga je v puščavi okrog tretje ure zjutraj. »Nisem upala niti jokati, da me ne bi kdo slišal in poslal nazaj,« je povedala in se ob tem spomnila še enega travmatičnega dogodka – ko je imela 13 let, je bila priča posilstvu svoje mame. Žrtev bi morala biti ona sama, a se je mama izpogajala, da zasede njeno mesto.
»Svet bi se moral manj osredotočati na režim in bolj na tamkajšnje ljudi, ki se zdijo pozabljeni. Rada bi to spremenila, rada bi jim dala glas in pomagala, da ne bodo več nevidni,« je kot razlog, da se je odločila podoživeti vse otroške travme, navedla Yeonmi.
