Na ledu v Bernu manj garanja kot v Moskvi
Naš hokejist o novem okolju, nogometni ligi prvakov in risih
Odpri galerijo
Jan Muršak bo drevi prvič igral v švicarski ligi na domačem ledu v Bernu.
FOTO Igor Zaplatil
Ljubljana – Za Janom Muršakom je že izjemno pisana hokejska pot. Tridesetletnik se je uveljavljal v ZDA, tudi pri slovitih Detroit Red Wings, v Rusiji, kjer je kot prvi Slovenec doslej igral za kultno hokejsko moštvo CSKA, v Göteborgu je bil nenehno pod švedskimi žarometi. In poslej bo pod švicarskimi. Pred današnjo premiero sezone v Bernu je posebej govoril za Delo.
Zaenkrat res ni prav nikakršnih težav in pripomb, seveda pa smo skupaj z novimi soigralci odštevali dneve do tega konca tedna, ko se v Švici začenja nova prvenstvena sezona. Štartali smo tudi v ligi prvakov, pa vendarle ta v hokeju ne pritegne v javnosti in med navijači toliko pozornosti kot lokalni derbiji. To sem občutil že na Švedskem, tako je tudi zdaj v Švici. No, seveda pa bo drugače, ko se bomo v ponedeljek, 1. oktobra, pomerili z New Jerseyjem iz NHL, to bo res praznik.
To bom pravzaprav dobro občutil v prihajajočih tednih, najbrž že to soboto, ko se bomo doma pomerili s sosedi iz Langnaua. A ne gre le za spremembo okolja in spoznavanje z drugačnim navijaškim ozračjem, kot sem ga bil vajen nazadnje na Švedskem in pred tem v Rusiji, temveč tudi za novi slog igre. Že pristop k treningu je poseben, ni toliko tistega garaškega pristopa, kot sem ga občutil v Moskvi.
Precej dobrih dejavnikov se je prepletalo tudi s slabimi. Res je nekaj posebnega igrati za CSKA, v družbi tako kakovostnih hokejistov se res dobro počutiš. Švicarska liga še zdaleč ni slaba, je med bolj cenjenimi v Evropi, a takšnega števila vrhunskih igralcev, kot smo jih imeli v moskovski slačilnici, v Bernu zdaj vendarle ni. Sploh je bilo po strogo hokejski plati v ruski metropoli izjemno, garali pa smo na vso moč, delali kot stroji. Presenečalo me je, da se ob tako visokem proračunu zatika drugje, denimo pri zdravstveni oskrbi ali opremi, to ni tako urejeno kot na Švedskem ali zdaj v Švici.
Res je po tej plati povsem drugače. Tukaj mi je vse blizu, stanovanje je v predelu mesta, kjer je dvorana, ob njej je gozd, z avtomobilom sem v hipu v središču, kjer pa je res precej turistov, malo parkirnih mest, a enkrat ali dvakrat na teden sem pač tudi v tej gneči, ki pa je seveda ne gre primerjati z Moskvo.
No, to je bil prav poseben dan. Bil sem na tekmi in prav užival. Dejal sem si, če že mojega Maribora letos ni v tem elitnem tekmovanju, bom pa tu obiskal štadion. S soigralci imamo vstopnice za vse bernske tekme v ligi prvakov, ponavadi imamo prav takrat prosto, torej brez naših hokejskih obveznosti. Ta tekma z Angleži je bila prav spektakularna, domače moštvo je do prejetega gola igralo na visoki ravni. Tudi navijanje je bilo vrhunsko. Očitno je v tem mestu podpora športnikom zares izjemna.
Uf, res je vreden občudovanja. Moja soproga, ki je Američanka, si kar presenečeno v trgovini ogleduje visoke cene. Res pa je, da za ta denar dobiš živila vrhunske kakovosti. Vse je naravno, meso ali mlečni izdelki so iz švicarskih Alp.
Res je, dolgo mi je pripadala vloga centra, odkar pa sem v Bernu, igram na mestu krilnega napadalca. Zdaj zame ni več toliko ustvarjanja igre in bliskovitega vračanja v obrambno polovico, moram garati po kotih, za vrati, nenehno razmišljati o nevarnosti za tekmečevega čuvaja mreže. Sicer pa je naše moštvo izkušeno, a obenem tudi ambiciozno. Pri priči sem izvedel v klubu, da napadamo vrh švicarske lige. Občinstvo se sicer posebej ogreva za lokalna derbija z Langnauom in Fribourgom ter za tekmo s Zürichom, kjer je zdaj v vlogi menedžerja strokovnjak iz Berna.
Govorila sva pred približno dvema tednoma, predstavil mi je svoj načrt. Glede na vse izkušnje in številne poškodbe zadnjih let me tokrat ne bo na teh uvodnih pripravljalnih zborih, denimo novembrskem. Po zadnji operaciji zapestja sem dobro okreval, med reprezentančnimi premori pa bi raje ostal pri klubu in v miru vadil. Ti termini so tudi imenitni za preverjanje naših mlajših hokejistov. Seveda pa sem selektorju tudi povedal, da se bom z veseljem odzval vabilu za svetovno prvenstvo, če bom le zdrav.
Jan, kakšni so prvi vtisi ob prihodu v novo okolje?
Zaenkrat res ni prav nikakršnih težav in pripomb, seveda pa smo skupaj z novimi soigralci odštevali dneve do tega konca tedna, ko se v Švici začenja nova prvenstvena sezona. Štartali smo tudi v ligi prvakov, pa vendarle ta v hokeju ne pritegne v javnosti in med navijači toliko pozornosti kot lokalni derbiji. To sem občutil že na Švedskem, tako je tudi zdaj v Švici. No, seveda pa bo drugače, ko se bomo v ponedeljek, 1. oktobra, pomerili z New Jerseyjem iz NHL, to bo res praznik.
A v glavnem mestu Švice je očitno sleherna hokejska predstava praznik, saj že dolga leta prav tu beležijo največji obisk v lednih arenah stare celine.
To bom pravzaprav dobro občutil v prihajajočih tednih, najbrž že to soboto, ko se bomo doma pomerili s sosedi iz Langnaua. A ne gre le za spremembo okolja in spoznavanje z drugačnim navijaškim ozračjem, kot sem ga bil vajen nazadnje na Švedskem in pred tem v Rusiji, temveč tudi za novi slog igre. Že pristop k treningu je poseben, ni toliko tistega garaškega pristopa, kot sem ga občutil v Moskvi.
Res ste igrali v Nižnem Novgorodu in Habarovsku, a vseeno se zdi, da najpogosteje omenjate Moskvo in sloviti CSKA – kako se zdaj spominjate hokejskih dni v tej izjemni metropoli največje dežele na svetu?
Precej dobrih dejavnikov se je prepletalo tudi s slabimi. Res je nekaj posebnega igrati za CSKA, v družbi tako kakovostnih hokejistov se res dobro počutiš. Švicarska liga še zdaleč ni slaba, je med bolj cenjenimi v Evropi, a takšnega števila vrhunskih igralcev, kot smo jih imeli v moskovski slačilnici, v Bernu zdaj vendarle ni. Sploh je bilo po strogo hokejski plati v ruski metropoli izjemno, garali pa smo na vso moč, delali kot stroji. Presenečalo me je, da se ob tako visokem proračunu zatika drugje, denimo pri zdravstveni oskrbi ali opremi, to ni tako urejeno kot na Švedskem ali zdaj v Švici.
Tudi utrip vsakdanjika v Bernu, navidezno prav mirnem mestu z nekaj več kot 130.000 prebivalci, nikakor ni primerljiv z vrvežem moskovskih velemestnih trgov in avenij, kajne?
Res je po tej plati povsem drugače. Tukaj mi je vse blizu, stanovanje je v predelu mesta, kjer je dvorana, ob njej je gozd, z avtomobilom sem v hipu v središču, kjer pa je res precej turistov, malo parkirnih mest, a enkrat ali dvakrat na teden sem pač tudi v tej gneči, ki pa je seveda ne gre primerjati z Moskvo.
A glasno in množično je bilo tudi v mirnem Bernu, ko je pred dnevi v ligi prvakov gostoval Manchester United …
No, to je bil prav poseben dan. Bil sem na tekmi in prav užival. Dejal sem si, če že mojega Maribora letos ni v tem elitnem tekmovanju, bom pa tu obiskal štadion. S soigralci imamo vstopnice za vse bernske tekme v ligi prvakov, ponavadi imamo prav takrat prosto, torej brez naših hokejskih obveznosti. Ta tekma z Angleži je bila prav spektakularna, domače moštvo je do prejetega gola igralo na visoki ravni. Tudi navijanje je bilo vrhunsko. Očitno je v tem mestu podpora športnikom zares izjemna.
Ste se že privadili na švicarski standard?
Uf, res je vreden občudovanja. Moja soproga, ki je Američanka, si kar presenečeno v trgovini ogleduje visoke cene. Res pa je, da za ta denar dobiš živila vrhunske kakovosti. Vse je naravno, meso ali mlečni izdelki so iz švicarskih Alp.
Kaj pa vaša nova vloga na ledu?
Res je, dolgo mi je pripadala vloga centra, odkar pa sem v Bernu, igram na mestu krilnega napadalca. Zdaj zame ni več toliko ustvarjanja igre in bliskovitega vračanja v obrambno polovico, moram garati po kotih, za vrati, nenehno razmišljati o nevarnosti za tekmečevega čuvaja mreže. Sicer pa je naše moštvo izkušeno, a obenem tudi ambiciozno. Pri priči sem izvedel v klubu, da napadamo vrh švicarske lige. Občinstvo se sicer posebej ogreva za lokalna derbija z Langnauom in Fribourgom ter za tekmo s Zürichom, kjer je zdaj v vlogi menedžerja strokovnjak iz Berna.
Kako pa se ozirate k naslednjim reprezentančnim izzivom, novi selektor Ivo Jan nam je namreč dejal, da sta že govorila?
Govorila sva pred približno dvema tednoma, predstavil mi je svoj načrt. Glede na vse izkušnje in številne poškodbe zadnjih let me tokrat ne bo na teh uvodnih pripravljalnih zborih, denimo novembrskem. Po zadnji operaciji zapestja sem dobro okreval, med reprezentančnimi premori pa bi raje ostal pri klubu in v miru vadil. Ti termini so tudi imenitni za preverjanje naših mlajših hokejistov. Seveda pa sem selektorju tudi povedal, da se bom z veseljem odzval vabilu za svetovno prvenstvo, če bom le zdrav.
