Potem ko je bilo njegova analiza volitev (Kako je levica ohranila oblast) objavljena na portalu Časnik, se je nanjo odzval predsednik SDS Janez Janša, Sušnik pa mu je odgovoril.
Peter Sušnik bil dolgoletni predsednik mestnega odbora SDS V Ljubljani. Iz stranke je izstopil potem ko je konec leta 2013 prevzel vodenje Nove slovenske zaveze. Že v intervjuju, ki smo ga imeli z njim pred tremi leti, je kritično spregovoril o politični desnici, ki ni nikdar analizirala krivde pri sebi ter zadeve popravila. Vedno so krivi drugi.
»Določenih vprašanj se ne sme zastavljati na nobenem strankinem forumu, ker se smatra, da s tem služiš interesom tekmecev. Na dolgi rok si sicer ustvariš enotnost, a cena odtujitve kritično razmišljajočih je lahko velika.« In še: »Tiho vprašanje, ki izzveni v vsakem pogovoru je, ali si kdo zna predstavljati, kako bi lahko pod vodstvom Janše desnica sestavila trdno vladno koalicijo. Žal je politika stvar pragmatizma. Če se ozremo na bolj zrele in dinamične demokracije, se mora politik, ko ne ustreza zmagovalnemu principu, posloviti. Slovo ti dajo tisti, ki imajo še kako močan interes, da stranka napreduje zaradi predanosti programu in ne voditelju.«
Prav to vprašanje, kako naj desnica pride do večinske podpore in možnosti sestaviti koalicijo, je bilo izhodišče za njegov povolilni razmislek, potem ko je kljub prepričljivi relativni zmagi SDS vlado vnovič sestavila levica. Janša je v odgovoru Sušniku zapisal, da nič o »resnih nagnjenjih« in »tednu napetih živcev« ne ustreza resnici in je dokazljivo izmišljeno oziroma zlagano. Le dve možnosti vidi Janša, ki sta pripeljali do zapisanega.
»Bodisi da je Peter Sušnik to očitno laž proizvedel sam ali pa mu jo je res prišepnil »glas iz globin« oziroma globoke države. G. Sušnik bi lahko seveda tovrstne govorice, če jih je res slišal, z lahkoto preveril. Le telefon bi moral zavrteti. S citiranimi natolcevanji pa se tako Sušnik postavlja v isto vrsto z Židanom, Erjavcem , Cerarjem in Šarcem, ki so SDS in njenega predsednika obtoževali izključevalnosti ravno v času, ko so to sami počeli. Bralcem Zaveze najbrž tovrstno ravnanje zveni zelo znano. V vsaki številki namreč lahko beremo o sprevrženosti komunistov, ki so lastno ravnanje pripisovali drugim.«
Že v intervjuju za Reporter, ki smo ga imeli s Petrom Sušnikom pred tremi leti, je kritično spregovoril o politični desnici, ki ni nikdar analizirala krivde pri sebi ter zadeve popravila. Vedno so krivi drugi.
Janši se zdi, da nekako znano zveni tudi Sušnikovo sklicevanje na »vire iz globin« in na vire »govori se, sliši se«. »V isti številki Zaveze namreč več avtorjev opisuje tragične dogodke v letih 1941-1945, ko so komunistični revolucionarji pobijali slovenske ljudi in o njih pred in po zločinu širili govorice, polne podlih laži,« je še zapisal Janša, ki mu je naslednji dan odgovoril Sušnik.
Obtoževanje, da si je izmislil ali širil laž, katere resničnost naj bi se dalo z lahkoto preveriti pri njemu neznanem 'ministrstvu za resnico', je v celoti skladno z Janševim zamerljivim karakterjem, podkrepljenim z rahlo oholostjo in izključevalnostjo, ki si pridržuje meritorno presojo o tem, kaj je resnica. Do svoje ostrine in načina nastopa ima po Sušnikovih besedah vodja opozicije legitimno pravico, ki jo del političnega telesa odobrava in podpira.
»Da ta ostrina in način nastopa prinese tudi negativne posledice in nelagodje ali zavračanje tistih, ki jim politično dvori, je pa del poante mojega teksta. Drugi del poante je poskus razbiranja politične strategije g. Janše in največje opozicijske stranke, ki naj bi v prihodnje privedla do zmage meni in Novi Slovenski zavezi sorodne politične koalicije in za katero, kot relativni zmagovalec volitev, nosita SDS in njen predsednik največji del odgovornosti. Žal o tej temi v odgovoru nisem zasledil ničesar.«
Na koncu odgovora Sušnik opozarja na to, da je Janša v odgovoru je politične somišljenike, ki opozarjajo na potrebo po dopolnitvi strategije in taktike, izenačil s tistimi, ki so krivice prizadejali.
»Ta logika pomeni, da se delimo le še na tihe podpornike in politične (in osebne?) nasprotnike. Zaradi te logike ni ustvarjalnega dialoga med somišljeniki ampak monolog, ki je namenjen zvestim in tihim ter blatenju 'izdajalcev' in 'podtaknjencev, ki se z izrečenim ne strinjajo. V čem je to drugače od partijskega enoumja, ki je vodilo tudi izključevalnost pred in po zadnjih volitvah? Graditi večinsko podporo na logiki ustrahovanja, z diskreditacijo in užaljenostjo, pa se meni zdi nesprejemljivo in nedemokratično.«