Kolena spet kot mlada?

Odkritje napoveduje možnost zdravljenja v prihodnosti

Stane Možgon / Zarja
4. 9. 2017, 06.50
Deli članek:

Znanstveniki z univerze v Aberdeenu na Škotskem, med katerimi je bila Slovenka Janja Zupan, so odkrili matične celice, ki bi bile lahko v prihodnje ključnega pomena za vzdrževanje in obnavljanje kolenskih sklepov.

Iztok Dimic
»Veliko ljudi misli, da je znanost nekaj zanimivega, ker vedno vse uspe. A ni tako – večinoma nič ne uspe!« pravi Janja Zupan.

Tako so maja letos, že prvi dan po objavi članka v znanstveni reviji Nature Communications, poročali na enem od britanskih medicinskih portalov.

Odziv medijev je bil velik, najprej v Veliki Britaniji in tujini, nato še pri nas. Prva soavtorica znanstvenega članka je dr. Janja Zupan z ljubljanske Fakultete za farmacijo in prosili smo jo za pogovor. Presenečena in hkrati vesela je, da je zelo specializirana in strokovna raziskava vzbudila toliko zanimanja.

Res je, večina med nami ni strokovnjakov za delovanje celic, a sklepamo lahko, zakaj je odkritje pritegnilo toliko pozornosti: na milijone ljudi predvsem v poznejših letih ali po intenzivnih obdobjih telesne aktivnosti trpi zaradi okvar hrustanca in s tem povezanih bolečin. V Veliki Britaniji ima na primer težave s kolenskimi sklepi kar 14 odstotkov prebivalcev. Podobno je tudi v drugih državah. Pri nas je pozornost, namenjena novici in mladi znanstvenici, razumljiva vsaj še zato, ker smo vedno veseli, da se tudi komu od naših strokovnjakov uspe dokazati v tujini, kjer je konkurenca velika in neizprosna.

»Popravljalke« sklepov

Kako bi lahko dosežek poenostavljeno opisali? »Ugotovili smo, da v sklepni ovojnici obstajajo matične celice, ki bi bile lahko ključne za vzdrževanje in obnavljanje kolenskih sklepov, in torej imajo sposobnost regeneracije oziroma bi lahko na novo tvorile sklep. Opazovali smo, koliko celice pripomorejo k obnovi. Za zdaj je bil narejen prvi korak opazovanja pri živalih, a raziskave se bodo gotovo nadaljevale. Uporaba ugotovitve v praksi je še stvar prihodnosti. Največji korak bo dosežen takrat, ko bomo odkrite celice znali spodbuditi, da bodo obnavljale poškodovane strukture sklepa.«

Dosežek spada na področje regenerativne medicine, ki namesto zdravil oziroma kemijskih spojin uporablja celične terapije. Za degenerativne bolezni, pri katerih začnejo razpadati tkiva, kot so obrabe sklepov, nimamo zdravil. Nekatera zdravila sicer so, pojasni Zupanova, na primer za osteoporozo, a ta večinoma preprečijo razgraditev, ne zmorejo pa obnoviti tkiva, razen v zelo redkih izjemah. Pri hrustancu nimamo niti enega niti drugega zdravila, podobno je pri oslabljenih mišicah, zato se uporabljajo celične terapije.

Dve leti iskanja priložnosti

Raziskava je trajala pet let, zanjo so predvideli milijon funtov. Zupanova je dve leti delala v skupini revmatologa in profesorja Cosima De Barija, ki deluje na področju tako imenovanega tkivnega inženirstva.

Leta 2012 je Zupanova opravila doktorat na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, kjer je zaposlena od leta 2009 in opravlja tudi pedagoško delo. »Želela sem delati predvsem raziskovalno, zato sem dve leti iskala priložnost po vsem svetu, od Avstralije do Švedske. Zdelo se mi je, da potrebujem takšno izkušnjo,« opisuje svoje obdobje pred odhodom v tujino. »Že v času doktorata sem tri mesece delala v Edinburgu, zato mi je šlo pozneje v Aberdeenu, prav tako na Škotskem, vse nekoliko lažje.« Omenjena skupina je iskala sodelavca, ki bi bil na postdoktorskem študiju in bi zadnji dve leti projekta polni čas sodeloval v raziskavi. Projekt je pred tem le počasi napredoval.

Delo v pisani skupini

Začetek na tuji univerzi je bil seveda težak. »Včasih poročanj o delu kolegov tako rekoč nisem razumela. Doma sem se sicer ukvarjala s kostnimi celicami, poznala sem osnove, a ne podrobnosti, s katerimi so se tam ukvarjali. Dopolniti sem morala znanje, študirati konec tedna, da sem spoznala metode in področje. V takšnih primerih je pomembno, da imaš voljo in motivacijo.« Sodelovala je z znanstveniki z vsega sveta z različnih področij, od medicine do biokemije, ki jih je univerza povabila k sodelovanju. Tudi delo v tako pisani skupini je bilo posebno doživetje in dragocena izkušnja, pove Zupanova.

»Imela sem dobre izkušnje s kolegi, ki so bili zelo enotni in povezani, vsak je prispeval svoj del brez oviranja in občutka konkurence. Zelo smo si pomagali. Ko je šlo komu slabo, ga je drugi spodbujal in mu pomagal. V takšnih primerih se naučiš biti učinkovit pri razporejanju opravil, da delo teče hitreje. Medtem ko čakaš, da se aktivira katera od naprav, poješ sendvič,« pove nasmejano. Tudi urnik pri takšnih projektih je drugačen. Nič nenavadnega se ni bilo vrniti v laboratorij zvečer in delati še pozno v noč.

Nagrada ni vedno samoumevna

Gledano nazaj je bilo delo celotne skupine uspeh, a raziskovalno delo te ne nagradi vedno. »Včasih iščeš rezultat v napačni smeri, zato je treba narediti korak nazaj in iskati drugje. Znanstveno delo te uči potrpežljivosti. Nekaj te mora voditi naprej, tudi ko si na tleh.« 

In delo ni vedno vznemirljivo, pojasni Zupanova. »Včasih je bilo treba v posebnem postopku šteti in okarakterizirati celice pod mikroskopom. Ko takšno delo opravljaš kakšnih šestnajst ur na dan, jih tudi ponoči še vedno vidiš pred sabo,« opisuje manj prijetne strani. »Veliko ljudi misli, da je znanost nekaj zanimivega, ker vedno vse uspe. A ni tako – večinoma nič ne uspe! V Aberdeenu sem bila na začetku navdušena nad dobro opremljenimi in organiziranimi laboratoriji in skupinami, a premika kljub vsemu ni bilo. Želela sem si poročati o napredovanju projekta, a to se ne zgodi vedno. S tem se je treba sprijazniti.«

Optimistično naprej

Objava raziskave v ugledni tuji reviji je Zupanovi prinesla veliko možnosti za nadaljnje raziskovalno delo na tem področju. Po vrnitvi iz tujine nadaljuje delo kot asistentka z doktoratom v raziskovalni skupini prof. dr. Janje Marc na katedri za klinično biokemijo Fakultete za farmacijo v Ljubljani, ki se že več kot 15 let ukvarja s kostno biologijo. Ponudili so ji, da bi nadaljevala delo v tujini, a se za to ni odločila zaradi spleta dejavnikov, ki vedno vplivajo na takšno odločitev. »Tudi glede dela pri nas sem optimistična, čeprav ob primerjanju s tujino vidim veliko možnosti za izboljšave.«

In kaj Zupanova počne, ko ji matične celice ne švigajo pred očmi? »Zelo rada se ukvarjam s športom, tečem in tudi na Škotskem sem veliko tekla za sprostitev. Sodelovala sem na enem od maratonov in bila zelo zadovoljna z osebnim rezultatom. Tečem že zelo dolgo, tudi pri nas, saj so kraji za to zelo primerni. Seveda pa je s tem povečana možnost poškodb sklepov, in zato še bolj motivirano raziskujem naprej!«