Četrtek, 25. 8. 2016, 4.00
6 let, 6 mesecev
Restavracija JB: tlačenka, mangalica in palačinke po francosko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,55
Na Miklošičevi, v jedilnicah, ki jih je zarisal mojster Jože Plečnik, domuje ena najboljših restavracij v Sloveniji.
V torek popoldne smo se odpravili k sosedu. Najprej je kazalo, da bodo imeli na vesti zgolj našo mizo, potem pa se je počasi napolnilo in večino miz so zasedli tuji gostje, ne domači poslovneži, kot je običaj pri kosilih.
Restavracija JB
Miklošičeva cesta 19, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 430 70 70
Rahlo prenovljena restavracija ima zdaj več stekla in več črno-belih motivov, pribor, kozarci in prti so pravi, tudi toalete so urejene. Še največ težav je z vinsko karto. Po eni strani se zdi zastarela, po drugi strani marsikaj, kar smo si zaželeli, manjka, vsa vina pa so nekoliko dražja kot v okolici. Šampanjca na kozarec, kot ga poznajo praktično vse Michelinove enozvezdične restavracije, nimajo. To jim je očitala tudi hrvaška kulinarična kritika, a se ne dajo.
Gatsbyjevska čaša za mehurčke pri neveščih pivcih kar vabi k polivanju.
Bjana brut je slovenski odgovor natakarja Branda, francoskega gostinskega delavca v središču Slovenije, ki za mehurčke predlaga široke in plitve kozarce, kot iz Velikega Gatsbyja. Nenavajeni smo polili nekaj kapljic, medtem ko smo prebirali jedilni list, enega najdražjih ali kar najdražjega v Ljubljani. Kratki meni je po 50, tradicionalni po 70 evrov in degustacijski po 80 evrov. Brez vina, seveda. Izbrali bomo srednjo pot, smo si rekli in s tem odmislili jedi s krajšega in daljšega menija, kot so žrebiček, sashimi tune, hišni raviol s skuto, pistacijo in gosjimi jetri ter jagenjček, ovit v slanino mangalice.
Pozdravčka iz kuhinje: listnato testo, polnjeno z luštrekom in obloženo s slanino mangalice, ter jadranski škamp v omaki ostrig
Smo pa tudi svojo pot začeli s skuštranim prašičem, torej z mangalico. Za prvi pozdrav iz kuhinje so nam namreč prinesli miniaturni flancat z luštrekom in špehom omenjenega prašička. Druga miniatura se je odigrala z jadranskim škampom v ostrigini omaki. Zraven so ponujali izjemen, bogat in sočen domač kruh, omizje pa se je lotilo tudi kozarčka že kar priletnega (letnik 2008), a še vedno urejeno dišečega sauvignona s posestva Edija Simčiča. Pogled v malce utrujeno vinsko karto je povedal, da gre večinoma za starejše letnike vin, kar po eni strani lahko pomeni konkretnejša zrela vina, po drugi pa premalo zavzeto polnjenje hišne kleti. A dejstvo je, da gre pri seznamu vin za najboljše, kar je mogoče dobiti v Sloveniji, po drugi strani pa lahko ponudijo tudi nekaj prestižnih tujih vin. Predvsem šampanjci s cenami dosegajo nebo, cena merlota Opoka je 120 evrov, Ščurkov Up doseže 95 evrov, v rezervi pa imajo tudi starejše magnume in dvojne magnume iz kleti Movia.
Terina krškopoljskega prašiča
Prva jed menija je bila terina ali pa kar tlačenka krškopoljskega prašička z bučnim in sončničnim oljem, svežo solato in zelenjavo. Tradicionalna jed, nekakšna mesna solata, ki se vedno prileže. Po Ediju Simčiču so za vinsko spremljavo predlagali La fleur des Ormes 2012 iz Pomerola, menda gre za soseda slovitega Petrusa, s ceno 85 evrov za steklenico. Omenjeno bordojsko vino se je povezalo z račjim rumenjakom, ki ga šef polije s še cvrčečimi ocvirki, podloži pa s pastinakom in luštrekom. Razmeroma težka, a simpatična jed močnih okusov, ki kličejo po mazanju s kruhom.
Račji rumenjak s še cvrčečimi ocvirki
Podobno je bilo z rdečo in rumeno polento, ki jo obogatijo s skuto, šalotko in bučnim cvetom. Zraven so Sirkov briški kis ter začimbe in zelenjavice z vrta, ki ga obdeluje sam šef gostilne Janez Bratovž. Sledil je bazilično-jabolčni sorbet, ki je bolj kot na sadni spominjal na zelenjavni sladoled in napovedal glavno jed: goveje ličnice, ožgano korenje ter bučne njoke z jurčki in lisičkami. Konkretna, natančno dodelana jed.
Zgoraj polenta s šalotko in bučnim cvetom, spodaj sadno-zeliščni sorbet in goveje ličnice z bučnimi njoki
Pri JB je pred sladico čas še za sire - kravji je bil iz Žminja, istrskega porekla pa je bil tudi močan, pikanten in aromatičen kozji sir, ki ga na hrvaškem polotoku prideluje Ljubljančan Aleš Winkler. Oba koščka je pospremila pomarančna omaka.
Bratovževa različica pehtranovih palačink
Sladice? Palačinke so bolj štrukeljc s pehtranom in skuto, spremljajo jih vaniljev sladoled, krema pehtrana in gozdni sadeži, za dokončno slovo pa poskrbijo simpatični čokoladni opilki, mandlji s sladkorjem in domači piškoti. Morda bi v prihodnosti lahko ponudili kakšno domače žganje, a JB je bolj kot restavraciji sledljive lokalne hrane bližje prestižnemu lokalu francoskih korenin, konjaka pa se seveda ne ponudi kar tako.
Povzetek
Ljubljanska gurmanska institucija priporoča jedi v treh degustacijskih menijih. Najdaljši je 80 evrov, brez pijače. Jedi so natančno pripravljene, recepti premišljeno izdelani, brez napake. Podobno je s kozarci, priborom, mizami, stoli …
Vinska karta ponuja najboljša naša vina, pa še nekaj steklenic iz vinorodnih držav se najde. Za konkretne cene je mogoče dobiti tudi najboljše šampanjce, nekaj bordojcev in naših zamejcev.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
