Tiskane izdaje
Kolovrat – K avtentičnosti bitke ob preboju soške fronte pred sto leti je v muzeju na prostem prve svetovne vojne na Kolovratu prispevalo še vreme, ko bi gosta megla skorajda uničila enoletni trud prirediteljev. Kakšnih 4000 mokrih in premraženih gledalcev pa je nagradilo predstavo, ki je prikazala nesluten pekel največje bitke na slovenskih tleh.
Bitka na Kolovratu je bila ena od osrednjih prireditev ob obeleževanju 100. obletnice preboja soške fronte. Pobudnik je bilo Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav iz Kamnika, ki je čas zavrtelo s pomočjo Kobariškega muzeja, Fundacije Poti miru v Posočju in tolminske občine. Predstavi so priskočila na pomoč še sorodna društva iz Italije, Nemčije, Madžarske, Češke in Poljske, da je skoraj 200 nastopajočih v naravnem amfiteatru Kolovrata priredilo glasen spektakel.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Privlačen resnični teren
»Priprave so bile zelo dolgotrajne. Preboj soške fronte je ena najbolj znamenitih bitk pri nas in že desetletje se ukvarjamo s podobnimi ponazoritvami bitk, sodelovali smo v bitkah pri Waterlooju in izkrcanju v Normandiji. Zato smo si zadali še ta izziv. Teren je izjemen, z obnovljenimi strelski jarki. Med ponazoritvami so namreč izjemno cenjene tiste, ki se dogajajo na identičnih položajih. Soško fronto, na primer, so že prikazovali tudi na Češkem,« je pojasnil predsednik društva Triglav Pavel Car.
Somišljenikom je »poveljeval« od četrtka, ko so pripravljali prizorišče: »Vreme je bilo grozno. Tri dni nas je močilo. Naše vodilo pa je bilo, da obeležimo stoto obletnico soške fronte in opozorimo, da je vojna nekaj strašnega in da je ne bi nikoli več doživeli.« Sporočilo bitke je zagotovo doseglo zbrane na Kolovratu, ki so se iz Tolmina na 1100 metrov nadmorske višine na mejni hrib med Slovenijo in Italijo podali v avtobusnih konvojih. Izkušnja pa je bila posebna tudi za nastopajoče.
»Že Kolovrat je vremensko zelo dramatično vplival na ljudi. Preboj je potekal prav tukaj in to se občuti, če se postaviš v kožo tistih, ki so se bojevali. Vrnili smo se v tisti čas, videli, da je vojna nesmisel in da moramo spoštovati naše prednike, ki so bili v vojni, in uživati v življenju. Naš namen ni, da bi spodbujali militarizem, temveč zgodovino prikazati na takšen način,« je poudaril Aleš Čarman.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Andrea iz Torina se je v bersaljerski uniformi neuspešno upiral sovragu: »To je bila zelo lepa izkušnja in spomin na tiste, ki jih ni več tukaj. Tako lahko še bolje razumemo, kaj se je takrat dogajalo, in tega ne smemo nikoli pozabiti.«
Martin iz Češke pa je bržkone kakor vojaki v prvi svetovni vojni preklinjal vreme. »Vreme je bilo za vojake največji sovražnik. V tem stoletju si sicer težko predstavljamo, kaj so doživljali takratni vojaki. Zato naj bo naša predstava vzgoja za današnje čase in ljudi.«
Zanimivi utrinki zgodovine
Toda Kolovrat ni bil samo prizorišče krutega vojskovanja. Predstava je imela tudi kulturni pridih, ko so razkrili zelo človeške zgodbe soške fronte, čeravno jih je bilo malo. Tako se je slišala arija, ki jo je julija 1916 med krajšim premirjem zapel operni pevec Lauro Volpi iz operne hiše v Rimu. Poveljnik ga je namreč prepričal, naj ob sončnem zahodu nekaj zapoje. V zanosu je takrat stopil iz jarka, na koncu pa so ga vojaki na obeh straneh spodbujali, naj še poje, in mu namenili huronski aplavz na odprti sceni.
Spomnili pa so se tudi na zgodbo kobariškega vojaka Karla Pavlina, ki se je boril na Rombonu. Takrat se je približal nekemu italijanskemu vojaku in mu zakričal, naj se v Kobaridu javi pri hiši številka 70 in materi pove, da je še živ. Januarja 1918 je od matere izvedel, da je Italijan to res storil. Piko na i je postavil še Oktet Simona Gregorčiča s pesmijo Stelutis Alpinis. »Ko prideš v takšno okolje, poješ malce drugače. Občutiš namreč, kaj se je nekoč dogajalo, in to poskušaš s pesmijo prenesti poslušalcem. To je poseben kraj,« je povedal dirigent Matej Kavčič.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Kolovrat je postregel z identičnim vremenom z gosto meglo in dežjem kakor ob preboju soške fronte pred sto leti. »To je bil tudi eden od razlogov za presenečenje v tej bitki,« je povedal direktor Kobariškega muzeja Jože Šerbec. Odločilna bitka se je sicer začela 24. oktobra 1917 ob 2. uri zjutraj s silovitim napadom avstro-ogrskega topništva. V 12. soški ofenzivi so na pomoč priskočile nemške sile za prvi protinapad proti Italijanom, ki v 29 mesecih pred tem niso mogli zlomiti nasprotnikov. Pehota je napadla ob 8. uri, nemški alpski korpus pa je imel nalogo, da s tolminskega mostišča prodre na okoliške vzpetine na desnem bregu Soče. Z najboljšimi enotami je že prvi dan zasedel Kolovrat, naslednji dan se je preboj nadaljeval proti Matajurju, tretji dan bitke ob 11.40 pa je bila gorska veriga zavzeta. Soške fronte je bilo konec, sledil pa je hiter prodor v furlansko nižino do reke Piave.
Foto: Mavric Pivk/Delo
