Nedelja, 23. 9. 2018, 18.01
5 let, 6 mesecev
Zakaj je svet postal obseden z vitaminom C: ali res preprečuje prehlad?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,16
2
Največ vitamina C vsebujejo agrumi, kot so pomaranče, grenivke in limone, rdeča in zelena paprika, kivi, brokoli, zelje, ohrovt, jagode, melone.
Vitamin C oziroma askorbinska kislina je ključnega pomena za normalno delovanje človeškega telesa, saj ga varuje pred prostimi radikali, ki lahko povzročijo poškodbe celic, skrbi za pravilno sintezo beljakovine kolagena in preprečuje nastanek bolezni, ki se imenuje skorbut. A vitaminu C mnogi pomotoma, saj za to ni trdnih znanstvenih dokazov, pripisujejo tudi druge prednosti, v prvi vrsti preprečevanje prehladov. Največ "zaslug" za to ima slavni znanstvenik Linus Pauling.
Kdo je bil Linus Pauling?
Linus Pauling (1901-1994) je bil ameriški biokemik. Velja za utemeljitelja sodobnega razumevanja kemičnih vezi, ki atome povezujejo v molekule, področju molekularne biologije pa je prispeval še toliko drugih pomembnih dognanj in odkritij, da velja za enega od očetov te razmeroma mlade veje znanosti.
Pauling je edini znanstvenik v zgodovini, ki je za svoje delo prejel dve nedeljeni Nobelovi nagradi - to pomeni, da je bil za svoje dosežke zaslužen sam in jih ni delil z drugimi -, eden od štirih posameznikov, ki so prejeli dve Nobelovi nagradi, ter ob znanstvenici Marie Curie ena od samo dveh oseb, ki sta prejeli Nobelovo nagrado na različnih področjih.
Prvo Nobelovo nagrado, in sicer za dosežke na področju kemije, je Pauling prejel leta 1954, drugo, Nobelovo nagrado za mir, pa leta 1962 za svoja prizadevanja za prenehanje ameriškega in sovjetskega rožljanja z jedrskim orožjem.
Kaj je storil Linus Pauling, da je ogromno ljudi še vedno prepričanih o čudežni moči vitamina C proti navadnemu prehladu
Linus Pauling je leta 1966 zapadel pod vpliv možakarja, ki mu je bilo ime Irwin Stone, prijatelji in sodelavci pa so mu občasno rekli kar doktor Stone, čeprav ni bil pravi doktor, saj je imel le dveletni tečaj kemije, častno diplomo šole za kiropraktike in "doktorat" z univerze Donsbach, ki pa je bil samo za okras, saj izobrazbe, pridobljene na tej šoli, ni priznavala nobena uradna institucija.
Raziskave Irwina Stona, ki je trdil, da lahko zelo veliki odmerki vitamina C preprečijo celo vrsto bolezni, so Paulinga navdihnile, da je začel z vitaminom C eksperimentirati še sam. Verjel je, da lahko z rednim obilnim doziranjem vitamina C odvrne navadni prehlad, eno najbolj nadležnih in za večino ljudi tudi neizogibnih bolezni.
Linus Pauling je po tem, ko je začel preučevati morebitno koristnost vitamina C pri preprečevanju navadnega prehlada, jemal okrog tri grame vitamina C dnevno, kar je približno tridesetkratnik priporočenega dnevnega odmerka za odraslega človeka. V letih pred smrtjo ga je nato v svoje telo vsak dan vnesel kar 12 gramov, če je v grlu začutil ščemenje, pa je dozo zvišal na kar 40 gramov.
Pauling je bil o svoji raziskavi vitamina C in o lastnem preizkusi prepričan tako zelo, da je leta 1970 izdal knjigo z naslovom Vitamin C in navadni prehlad (Vitamin C and the Common Cold). V tistem času ga je jemal kar tri grame dnevno, kar je približno tridesetkrat toliko, kolikor ga dnevno potrebuje povprečen človek.
Dvakratni Nobelov nagrajenec ve, o čem piše, mar ne?
Ko ti svetovno znani kemik in dvojni nobelovec svetuje, da uživaj veliko več vitamina C, pa jeseni in pozimi ne boš več smrkal in kihal, to seveda storiš. Paulingova knjiga je najprej v ZDA zato povzročila velik porast prodaje prehranskih dopolnil z vitaminom C, od tam pa se je trend začel širiti tudi po svetu.
Paulingova knjiga Vitamin C in navaden prehlad je v desetletjih po tem, ko so številni zdravniki ovrgli njegove trditve, praktično izginila iz obtoka. Danes jo je sicer še vedno mogoče kupiti tudi v izvirni izdaji, a so posamezni izvodi zelo dragi.
Pauling je kasneje napisal še dve knjigi, leta 1979 Vitamin C in rak ter leta 1986 Kako živeti dlje in se počutiti bolje, v katerih je svoje prepričanje o blagodejnem delovanju vitamina C na človeško telo razširil še na preprečevanje rakavih obolenj in odpovedi srca.
Umrl je leta 1994, vzrok njegove smrti pa je bil prav rak prostate, ki ga je začel zdraviti leto prej. Pauling je takrat sicer trdil, da je redno uživanje vitamina C v megadozah napredovanje raka v njegovem primeru zaustavilo za kar dvajset let.
Zakaj Pauling ni prejel tudi Nobelove nagrade za medicino
Velika večina predstavnikov zdravstvene stroke se strinja, da Pauling ne za zgornjo trditev ne za promoviranje vitamina C kot čudežnega zdravila za boj proti prehladu, raku in srčnim boleznim ni imel nobenih konkretnih dokazov.
Veliko Paulingovih argumentov je temeljilo na študijah, v katerih so se domnevni pozitivni učinki vitamina C pokazali pri tisti polovici sodelujočih v raziskavah, ki so bili že na začetku bolj zdravi od druge polovice. | Foto: Knjižnica univerze ameriške zvezne države Oregon
Od 80. let prejšnjega stoletja je bilo namreč objavljenih že precej kompleksnih zdravstvenih študij, ki niso našle nobenega dokaza, da bi povečano uživanje vitamina C kakorkoli preprečevalo nastanek navadnega prehlada oziroma ga ozdravilo.
V najboljšem primeru lahko redno uživanje večjih odmerkov vitamina C od minimuma, ki je potreben za normalno delovanje bioloških procesov v človeškem telesu, skrajša trajanje prehlada, a ne, če je pacient več vitamina C začel uživati po tem, ko so se že pojavili prvi simptomi prehlada.
Mednarodna neprofitna organizacija Cochrane, ki združuje več kot 30 tisoč strokovnjakov s področja medicine z vsega sveta, je leta 2013 v eni največjih dozdajšnjih študij o učinkovitosti vitamina C pri preprečevanju prehlada sklenila, da uživanje dodatnih prehranskih dopolnil z vitaminom C za večino ljudi ni upravičeno, saj s tem ne bodo zmanjšali svojih možnosti za razvoj simptomov prehlada.
Priporočen dnevni odmerek vitamina C za odraslo žensko je 50 miligramov, za odraslega moškega pa 90 miligramov. Kadilci ga v povprečju potrebujejo okrog 35 miligramov več. Posledice previsokih dnevnih odmerkov vitamina C so lahko slabost in bruhanje, diska, utrujenost in zaspanost, glavobol ter nespečnost.
Ker pa je vitamin C pri manjšem deležu sodelujočih v raziskavah (v povprečju pri osmih odstotkih odraslih in 14 odstotkih otrok) pokazal, da lahko skrajša trajanje prehlada, v organizaciji Cochrane posameznikom svetujejo, da lahko glede na varnost, obširno raziskanost in nizko ceno prehranskega dopolnila tudi sami eksperimentirajo s povišanim vnosom vitamina C v določenem časovnem obdobju in opazujejo rezultate.
Kaj pa vitamin C ter rak in srce?
V zadnjih desetletjih je bilo izvedenih precej raziskav tudi na to temo, ki so izpodbijale navedbe v Paulingovih knjigah. Splošen konsenz zdravstvene stroke je, da dodatno uživanje vitamina C vidno ne vpliva na izboljšanje stanja pri rakavih bolnikih, obenem pa tudi ni dovolj dokazov, da bi povečan vnos vitamina C vplival na preprečevanje nastanka različnih vrst raka.
Enako na splošno velja tudi za preventivo in zdravljenje kardiovaskularnih obolenj, kar so med drugim ugotovili tudi pri Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA).
Preberite tudi:
2