Tiskane izdaje
Arso je Kemisu vročil delno odločbo, s katero mu je odobril izvedbo prvega dela sanacije okoljske škode zaradi požara, odstranitev onesnaženih sedimentov na delu potoka Tojnica, ki jo mora podjetje izvesti v mesecu dni. Biolog Mihael Toman poseg odsvetuje, saj bi z njim lahko naredili več škode kot koristi.
»Nimamo dovolj podatkov, s čim je onesnažen muljni sediment, predvsem ne o starih bremenih, ki so se nalagala v njem. Ta so zdaj kemijsko bolj ali manj blokirana v sistemu usedlin. S premešanjem in izsesavanjem sedimenta bi se iz njega lahko izločile snovi, ki se v vodi raztapljajo in bi jih odnašalo naprej.«
Pred odločitvijo za tak poseg bi bilo treba opraviti celovito kemijsko analizo stanja toksičnosti sedimentov in možnosti izluževanja nekaterih nevarnih snovi, vezanih v sedimentih, na primer težkih kovin, kot so helati, in organskih snovi. Nekatere od teh snovi so zanesljivo mutagene, pravi podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda ter profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda. Sanacija sedimentov bi morala biti izvedena strokovno.
A po pregledu predloga sanacijskega programa Tojnice Toman o tem močno dvomi. Ekosfera, ki je predlog izdelala, je čiščenje potoka predvidela v treh fazah. Odstranjevanje onesnaževal v sedimentih z vakuumskim izsesavanjem od mesta prelivanja požarne vode do mostu na cesti Pot na Tojnice, ki povezuje Sinjo Gorico in Vrhniko, je prva stopnja.
Toman opozarja predvsem na spornost ukrepa iz druge faze dopolnilne sanacije, to je vbrizgavanje mikroorganizmov, ki razgrajujejo onesnaževala, v rečno dno. »Z injiciranjem mikroorganizmov v okolje se ne smemo igrati. To pomeni vnos mikrobne združbe, ki v tistem okolju ni avtohtona, poleg tega izkušnje iz drugih primerov kažejo, da avtohtoni mikroorganizmi vnesene izločijo iz naravnega sistema samoočiščenja. Gre za zgodbo zaslužka tistega, ki bi kulture pripravil, rezultatov pa sploh ne bo,« pravi.
»Predstavljajte si, koliko mikroorganizmov bi potrebovali v okolju velikosti Tojnice – tudi če bi opravili čiščenje samo na razdalji dvesto metrov –, da bi ti začeli opravljati svoje delo.«
Nič o spremljanju stanja alg in nevretenčarjev
Celoten program je označil za nestrokoven, na kar kaže več napačnih izrazov in postavk. Dokument kot cilj sanacije navaja dobro kemijsko in biološko stanje vodotoka, ki bo primerljivo s stanjem pred požarom, vendar okvirna direktiva o vodah zahteva le vrednotenje ekološkega stanja. Temelj zanj je spremljanje vodnega rastlinja, alg, nevretenčarjev ter vrstne sestave, številčnosti in starosti rib.
Alge in nevretenčarji pomembno sodelujejo v procesih samočiščenja, vendar predlog sanacije njihovega spremljanja sploh ne omenja. Navaja pa spremljanje fitoplanktona, ki ga v tekočih vodah sploh ni. Poleg tega bi bilo treba spremljati tudi hidromorfološke parametre, ki so podporni elementi za vrednotenje ekološkega stanja vode, vendar tudi ti nikjer niso omenjeni.
Vnos rib, ki ga predvideva tretja, kompenzacijska faza sanacije – ta bi bila izvedena leta 2019 –, Toman označuje za neumnost. Ribe bodo iz zgornjega in spodnjega toka Tojnice po sanaciji onesnaženega dela prišle same, »razen če jo želimo še naprej uporabljati kot gojitveni potok, kot ga očitno razumejo ribiči«, pravi.
Delanje nove struge v nasprotju z vodno direktivo
Kot merilo uspešnosti kompenzacijske sanacije predlog navaja takšno vrstno sestavo in številčnost rib, kot so jih v Tojnici vzorčili letos pred požarom. Nikjer pa ni zapisano, na kolikšno dolžino in volumen vodotoka ter časovno enoto se podatki iz vzorčenja nanašajo. Med vrstami rib, ki bi jih v potok naselili, je naveden tudi sončni ostriž, ki so ga v Tojnici (le en osebek) popisali pred požarom.
»Da so v uspešnost kompenzacijske sanacije vključili tudi to ribjo vrsto, ki je v Sloveniji tujerodna, invazivna in jo moramo preganjati, ker nam dela težave v Blejskem, Bohinjskem in drugih jezerih, je neresno,« se huduje Toman. Sploh pa ne razume podatka, da bo v potok vnesen nič ali en osebek. »Ali bo sončni ostriž v Tojnico vnesen ali ne?«
Kemis se je po njegovem prepričanju sanacijskega programa lotil povsem napačno. Direktorju Emilu Nanutu, ki ga je prosil za mnenje o predlogu sanacijskega programa, je predlagal, da bi se morali za uspešno sanacijo sestati vsi glavni akterji, ki so na različnih bregovih: ribiči, predstavniki Kemisa, civilnih iniciativ, občinske oblasti in stranski udeleženci, med katerimi bi bili strokovnjaki – pomoč ponuja tudi sam –, zavod za ribištvo in predstavniki podjetij, ki bi sodelovala v sanaciji. Skupaj bi se morali pogovoriti in odločiti, kateri posegi so nujni in kateri ne.
Kritičen je tudi do predlogov ribičev, naj se Tojnica sanira v celoti – odstrani vsaj pol metra sedimenta in brežine skupaj z vegetacijo od zgornjega roba Kemisa do iztoka v Ljubljanico – ali celo izkoplje novo strugo, staro pa po sanaciji onesnaženih sedimentov in brežin zasuje.
Odstranjevanje sedimenta na tako dolgem pasu ali celo delanje nove struge je »skregano z zdravo pametjo. Kar je steklo v vodo, je bilo pospravljeno, najbolj obremenjeni del je na sorazmerno majhni dolžini potoka. Delanje nove struge pa pomeni ustvarjanje novih rečnih ekosistemov, kar je v nasprotju z okvirno direktivo o vodah«.
