Prav prijetno bi bilo klepetati s Koležnikovima, 54-letnim Francem in njegovo štiri leta mlajšo ženo Sašo, garačema in zelo srčnima človekoma, če ju ne bi težilo srhljivo življenjsko breme, ki ju bo kmalu z vso družino vred pognalo čez lastni prag. Tako pa smo imeli vsi solzne oči, cmok v grlu, kepa v želodcu je bila iz minute v minuto večja.
Sedli smo v senco pod lesen nadstrešek na vrtu ob njuni hiši. Ponosno sta povedala, da ga je, čisto sam, stesal njun srednji sin.
»Morda danes zadnjič sedimo tu,« pripomni Franc, pogled pa nemočno upre v tla. »Vsako jutro s strahom pričakujeva poštarja, ki bo prinesel odločbo, da se moramo izseliti. Ne bom dovolil, da bo tod okoli polno policistov. Vsak bo vzel le nekaj najnujnejših stvari in bomo šli. Dostojanstveno, z dvignjeno glavo! Kam, ne vem!«
Za osem članov družine Koležnik, žal, ni več druge možnosti. Franc in Saša sta storila vse, prav vse, da bi svojim petim otrokom rešila streho nad glavo, a za to ni nobenega upanja več. Tega se krepko zavedata in poskušata čim bolj razumno, če je to v njunem položaju sploh mogoče, pogledati v prihodnost. »Ne morem reči drugega, kot da je ta hiša zakleta,« skozi sobe iztisne Franc, Saša, ki se je v njej rodila, pa se, ob zavedanju krute usode, trese kot šiba na vodi.
Garala kot črna živina
Po nekaj globokih vdihih in izdihih je le sposobna načeti zgodbo, ki je družino pripeljala do roba: »Vse se je začelo leta 2007. Do takrat je bila hiša v lasti moje mame, z njo pa je živel moj mlajši brat. Midva sva z otroki živela v Žalcu. V podnajemništvu. No, ker brat ni plačeval obrokov za hipotekarni kredit, ki ga je najela mama pri avstrijski banki, je naju prosila, naj se preseliva v Parižlje in rešiva hišo. Ker sva s Francem ravno iskala stanovanje, da bi otrokom uredila lasten dom, se nama je zdela ponudba celo privlačna. Mož je vzel kredit pri NKBM, poplačal se je dolg, mama pa je hišo prepisala nanj.«
Takrat sta oba imela službi. Verjela sta, da bosta s trdim delom in dobršno mero odrekanja lahko redno odplačevala obroke in otrokom zagotovila dostojno preživetje. A že kmalu po vselitvi je v novi dom udarilo. Hudo neurje, ki je tistega leta pustošilo po Savinjski dolini, je zelo prizadelo tudi Koležnikove. »Že pred našim prihodom v Parižlje je mama nadzidala hišo. Nobene prave zidarske vezave ni bilo, nobene betonske plošče. V ostrešje je udarila strela, dobesedno odneslo jo je. Stavbo je rušilo, kot bi kdo podiral kocke. Kar je ostalo zidov, so bili do konca namočeni,« se z grenkobo v glasu spominja Saša. »A takrat je še šlo. Franc se je z lastnimi rokami vrgel v sanacijo. Imela sva zaposlitev. Kmalu sva oba pristala na borzi ...«
Ker so se Saši začele zatikati besede, je pripoved prevzel njen mož. »Takrat sem še delal na Viatorju, žena pa v bolnišnici. Vse dni sem bil na poti. Delal sem kot črna živina. Do dveh zjutraj sem garal na hiši, potem sedel v kamion in čez nekaj ur že v Varšavi raztovarjal težak tovor. Noč in dan sem bil za volanom. Včasih se niti doma nisem imel časa ustaviti. Žena mi je kar na avtocesto nosila sveže perilo. Spomnim se, da sem bil eno leto le tri dni doma. Ko sem kupil štruco kruha, sem si s svinčnikom zarisal, koliko ga lahko pojem v enem dnevu, da bi ga imel za ves teden. Vedel sem, kako je doma vsak drobiž še kako pomemben. Naredili smo, kolikor smo zmogli, potem je vse ostalo takole,« pripomni in namigne proti nedograjeni hiši, ki v zgornjem nadstropju niti oken nima.
Saša se zbere za svoj del zgodbe: »Doma sem bila vse dni sama z otroki pa še za mater, ki je zbolela za rakom, sem morala skrbeti. Najprej je dobila ginekološkega, potem so ji odrezali dojko, nato pa jo je zadela še kap in je bila dolge mesece nepokretna. Imela sem jo v plenicah in na morfiju. Kot bolničarka sem s težkimi bolniki delala v turnusih, cele dneve, ponoči, ob koncih tedna, doma pa me je čakalo še hujše. Mati na smrtni postelji in pet šoloobveznih otrok. Zdaj pa imam na skrbi še očima. Ko nas je prizadelo neurje, je vzel kredit, da smo na hišo lahko postavili novo streho, midva pa sva morala pri notarju podpisati, da bova zanj skrbela do smrti. Star je in bolan. Nihče se mu ne upa povedati, kaj se dogaja, saj bi ga kap ... Nič, bo pač moral z nami, kamorkoli bomo že šli ...«
Psihično strti
Med našim pogovorom se je okrog hiše sukal le devetletni Luka. Drugi Koležnikovi otroci, ki se dodobra zavedajo teže družinske stiske, so se skrili po kotih. »Vsak na svoj način doživlja vse to. Vsi tuhtamo, kaj in kako,« poskuša mama opravičiti njihovo odsotnost, nato pa jih predstavi: »Vsi še živijo pri naju. Kris ima 26 let. V šoli je bil priden. Šel je študirat, a je moral vse skupaj pustiti, ker mu nisva mogla plačevati šolanja in nastanitve. Delal je prek študenta. Zdaj je brezposeln. Vsak mesec pošlje najmanj deset prošenj, a dela zanj ni. Z njim sem bila na zavodu, ko jih je prosil, naj mu poiščejo delo, češ da je to njihovo poslanstvo, a so se mu le smejali in mu ponujali nekakšne tečaje ... Vsaj Larisa, ki je stara 22 let, ima srečo. Dobila je službo na bencinski črpalki. Plača ni velika, a za vse nas zelo pomembna, saj nam pomaga z nakupom hrane. Po osnovno tako in tako hodimo na Rdeči riž. Tudi vsa naša oblačila so od tam. Otroci so skromni, to jih ne moti. Niti Žana ne, ki bo kmalu dopolnil 19 let. Presrečna sem, da se mu kaže možnost zaposlitve pri zelo dobrem človeku na Vinski Gori, ki ima tišlarijo. Vidite, vse tole je Žanovo delo,« spet ponosno pokaže na leseno ostrešje nad nami. Obriše si solze in nadaljuje: »Imamo še 15-letnega Mišela, ki je dijak, v osnovni šoli pa Lukca, ki ste ga malo prej videli.«
Franc odkima z glavo in potrdi, kako zelo je neljubi družinski položaj prizadel njune otroke. »Vsi smo nervozni. Ne vem, kako bomo zdržali vse to. Nenehno nas muči kakšen hudič.« Solze v očeh spet zastre s pogledom v tla. »Saša nima več nobene moči. Zadnjič si je hotela vzeti življenje ... Komaj smo ji preprečili. Poskušam jo razumeti, a kljub vsemu ... Če ne bomo držali skupaj, če ne bomo močni, ne bo nič.«
Vse za otroke
Zaskrbljeno pogleda proti ženi, ki obraz skrije v dlani, jaz pa poskušam pogovor vrniti v srž težave. Kaj zdaj? »Konec je. Glejte, ne morem reči, da v NKBM niso bili razumevajoči. Žal besede nimam čeznje. Celo leto dni moratorija na plačilo dolga so nam odobrili. Zdaj imajo pa tudi oni težave in ne morejo več odlašati ... Tudi oni imajo svoje roke. S 15. junijem morajo te zadeve končati in dolžnike zmetati iz stanovanj in hiš. Mi smo med njimi! Naš dolg je samo rasel in rasel. Obresti na obresti. V tem trenutku smo banki dolžni več kot 80.000 evrov. To je za nas nepredstavljivo. Ni druge, kot da gremo ... Ostali bomo brez strehe nad glavo.«
Niti za trenutek se Franc ne slepi. Ve, da niti z božjo pomočjo ni mogoče zbrati tolikšnega zneska. Zdaj Kotnikovi iščejo ljudi dobrega srca, ki bi vseh osem lahko vzeli pod streho. »Upamo, da bomo našli kaj za najem. Idealno bi bilo, če bi kasneje, ko si bomo opomogli, v to preprosto moram verjeti, hišo ali stanovanje lahko odkupili. Glejte, vsi smo vajeni trdega dela in skromnosti. Midva z ženo in otroci. Samo enkrat, ko je bil srednji sin star tri leta, sva jih peljala na morje. Potem smo bili še enkrat, par dni, v hribih. Besede dopust kasneje sploh nismo omenjali ... Samo garala sva. Za hišo in za otroke. Zanje morava biti tudi zdaj močna,« pomenljivo pogleda proti Saši. »Nočem jim pustiti takšne zapuščine, ki sva jo dobila midva. Otroke morava rešiti.«
Sašo spet premaga jok. »Ja, saj! Veste, tudi sama sem humanitarna delavka. Prostovoljno delam pri nevladni organizaciji Slovenska banka hrane. Tako me napolnijo srečne očke otrok, ko dobijo kakšen priboljšek, lastnim pa kakor da ne znam pomagati ... To strašno boli!«
Ni treba poudarjati, da je ženska do dna zlomljena. »Ne morem več! Duševno sem čisto na psu. V prsih me nenehno tišči, težko diham, ne vem, kdaj sem ponoči nazadnje res spala,« zaihti, meni pa roke samodejno zdrsnejo v objem. Močno se stisne k meni, in ko se po prigovarjanju malo pomiri nadaljuje: »Pomagajte, prosim! Pomagajte mojim otrokom. Vem, da bomo morali iz hiše, ampak ko bi lahko vsaj ostali nekje blizu našega doma. Tu smo pognali korenine, otroci imajo tu prijatelje, jaz svojo dobrodelnost, imela sem vrtiček, Luka bo tu pustil svoja lesena igrala, Žan ima v hiši tesarsko orodje, tu imam pokopano mamo ... Pomagajte! Nismo materialisti. Nič mi ni za velike hiše, drage obleke ali za avtomobile. Zadovoljni bomo z majhnim prostorom, se bomo že stisnili. Samo za skromno streho nad glavo prosimo. Če hočete, grem na kolena! «